Do neke mere zagotovo, čeprav se je odnos do nasilja močno spremenil. Pred stotimi leti se o tem sploh ni govorilo, nasilje v družini je veljalo za absolutno zasebno stvar, vladalo je prepričanje, da ima moški znotraj družinske skupnosti pravico, da počne z ženo in otroki, kar ga je volja. Hkrati se je krivda za nasilje nalagala ženskam (in otrokom), ženska torej se je spraševala, kaj je naredila narobe, s čim si je »prislužila« nasilno ravnanje, ali je celo iskala »opravičljive razloge« za to, da je mož ravnal tako, kot je ravnal. Ta krivda, ki jo žrtev nalaga sebi, je globoko ukoreninjena še danes. To dan za dnem ugotavljajo kolegice, ki se vsakodnevno ukvarjajo z ženskami, ki doživljajo nasilje v družini. Po drugi strani se je danes vendarle močno povečala občutljivost za nasilje, država je postala senzibilna in je sprejela določene zakone, zdaj moramo pravilno ukrepati tudi ljudje, ki nasilje opažamo. In prav tu se utegne tudi po mnenju moje skupine, ki je dve leti preučevala to problematiko, zatakniti. Ljudje namreč še vedno odvračajo pogled, se obračajo stran in zapirajo okna, ko opazijo nasilje v družini. Zato je dobro, da smo po zakonu o preprečevanju nasilja v družini po novem dolžni nasilje prijaviti. Kot vedno ima medalja tudi drugo plat. Pred časom so v Guardianu objavili prispevek o agoniji mlade angleške družine, katere enoletni otrok je ob večerih veliko jokal. Sosedje so zato prijavili zlorabo otroka, nakar se je družine lotila socialna služba, ki pa razen tega, da ima otrok težave s spanjem, ni ugotovila nič posebnega... Pri presojanju, kdaj prijaviti nasilje v družini, je res potrebna neka zdrava mera. Če pride sodelavka v službo že petič z modricami po obrazu ali telesu, pa najbrž ni dvoma, da jo »nekdo« pretepa...Zdi se, da marsikdo še vedno verjame, da je za nasilje v družini kriv alkohol. Precej prostora so mu recimo namenili tudi v nacionalnem programu o preprečevanje nasilja v družini. Ali pri nas (strokovna) javnost loči med sprožilci nasilja nad ženskami in razlogi zanj? Širša javnost najbrž ne. Tako kot alkohol je tudi gospodarska kriza samo sprožilec nasilja nad ženskami. Ljudi k nasilju spodbudijo konkretne situacije, razlogi zanj pa so seveda globlji in izvirajo iz družbene neenakosti med spoloma. Moški in ženske so neenaki po porazdelitvi družbene moči, iz česar se rojeva nasilje močnejših, torej moških, nad šibkejšimi, ženskami. Žal se s tem pri nas strokovno skorajda ne ukvarjamo. Razmerje moči je ključno tudi pri spolnem nadlegovanju na delovnem mestu, saj običajno nadleguje tisti, ki je višje na hierarhični lestvici. Medtem ko se je na zahodu pred več desetletji na njem utemeljil zgodnji feminizem, smo se pri nas tega širokega problema začeli zavedati relativno pozno, šele pred nekaj leti. Kako to? Ker ni bilo zavedanja, da gre za problem. Problem je moral najprej dobiti ime. Dokler ga nismo poimenovali spolno nadlegovanje, o njem nismo govorili. Poglejte, kako so nanj reagirali še pred dobrim desetletjem. Šlo je za primer spolnega nadlegovanja na delovnem mestu, v parlamentu. Da bi težavo uredili, so žrtvi poiskali drugo delovno mesto, medtem ko za poslanca, ki je nadlegoval, ni bilo nobenih posledic. Še danes marsikje ta problem pometejo pod preprogo. Spolno nadlegovanje je prisotno v vseh sferah, vendar zaradi razširjenega tabuja, ki spremlja to problematiko, nimamo zadostnega števila primerov in sodne prakse. Žrtve se niso pripravljene izpostaviti in raje molče potrpijo ali zamenjajo službo. Spomnim se primera iz ene od tovarn, kjer so sodelavke žrtvi nadlegovanja obljubile, da jo bodo podprle, ko je prišlo do procesa, pa tega niso storile, ker so bile ustrahovane. Če bi imeli sodno prakso, bi se zagotovo bolje zavedali, da je to početje prepovedano. Tu so seveda tudi nasprotni primeri, ko spolno nadleguje ženska, ki je na višjem delovnem mestu. Zadnje čase je strašno popularno govoriti o nasilju žensk nad moškimi, nekje na Štajerskem imajo celo varno hišo. Kaj menite o tem?Mislim, da je prav, da se tisti, ki to zaznavajo kot problem, s tem tudi ukvarjajo. Seveda se tudi moški znajdejo v situacijah, ko je treba njihove interese zaščititi ali opozoriti na diskriminatorne prakse, ki jih doživljajo recimo pri dodelitvi otrok ob razvezah. Na tem področju so moški velikokrat diskriminirani, saj sodišča otroke praviloma dodelijo materam. Če pa obstajajo primeri nasilja žensk nad moškimi, je seveda treba pomagati tudi tem moškim. Pri tem pa se je treba zavedati, da gre v primerjavi z nasiljem moških nad ženskami za pomembno manj razširjen pojav. Če ponazorim, na devet pretepenih žensk v družini morda naletimo na enega pretepenega moškega. Pred kakšnimi dvajsetimi leti so socialne službe skladno z novo doktrino uvedle nov način obravnavanja nasilja v družini. Fokus se je z družine kot celote, ki jo je treba na vsak način zaščititi, prenesel na žrtev, ki ji je treba pomagati. Za nasilje ni bila več kriva vsa družina, temveč izključno storilec. Toda nekateri opozarjajo, da danes v programih družinske terapije, ki jo izvajajo karitativne organizacije, ponovno uporabljajo diskurz skupne krivde in krepijo pomen družinskega reševanja problema. Ni to spet korak nazaj? Res je, to se dogaja tudi na nekaterih centrih za socialno delo. Znan je recimo primer, ko so na enem od centrov obravnavali spolno zlorabo deklice v družini in na posvetu zbrali vso družino. Niso denimo izločili deklice in je kot žrtev nasilja zaščitili ter se z njo pogovarjali posebej, kar bi bilo edino pravilno. V takih primerih stopi v ospredje ideologija zaščite družine in ne posameznika oziroma posameznice. Ob tem naj opozorim, da je v naši državi prišlo do nevarnega zniževanja standardov pri tem, kdo lahko kaj v tej družbi počne. Še zlasti to velja za terapevtsko in svetovalno dejavnost, kjer obstaja cela vrsta zasebnih organizacij, kjer delajo različni profili svetovalcev in kjer nihče ne preverja, ali imajo zahtevano izobrazbo. Danes lahko tako rekoč vsakdo svetuje, vsakdo lahko razglasi, da ima neki samorazglašeni inštitut ali društvo za različne terapije, tudi družinsko terapijo. To področje bi kazalo s strani države ustrezneje regulirati. V raziskavi ugotavljate, da je večina vzhodnoevropskih držav področje nasilja nad ženskami začela zakonsko urejati šele v času pristopanja k EU. Kdaj pa je EU začela dojemati, da pri nasilju nad ženskami ne gre za zasebni, temveč za univerzalen družbeni problem? Je bilo to sredi osemdesetih, ko je sprejela prvo resolucijo na to temo?Še zdaj dvomim, da se je EU pripravljena in sposobna resno spoprijeti s problemom nasilja v družini, ker je to problem, ki se dogaja v zasebni sferi. Mnogo prej, in to ugotavlja tudi naša raziskava, se je pripravljena spopasti s problemi nasilja nad ženskami ali otroki, ki se dogajajo v javni sferi, recimo s trgovanjem z ljudmi, spolnim nadlegovanjem na delovnem mestu in podobnim. Ko trči ob družino, se EU izmika. To se kaže tudi pri vprašanju splava. Zato doslej ni sprejela niti ene direktive, ki bi bila v celoti namenjena preprečevanju nasilja v družini, ampak le priporočila. Najbrž predvideva, da bi se tako kot pri vprašanju splava tudi tu našlo nekaj držav, ki bi nasprotovale. Nenazadnje smo tudi pri nas dolgo poslušali komentarje, naj ne govorimo o nasilju v družini, saj da s tem družini jemljemo pozitivni pomen... Nekateri se šalijo, da je v EU lastnina bolje zavarovana kot ženska.Res. Naša raziskava je pokazala, da so države zakonsko uredile le tista področja, ki so jih morale, priporočil pa večinoma niso upoštevale. Ko bi morale torej narediti nekaj več, recimo, povečati število zavetišč za žrtve nasilja, izboljšati bivalne pogoje in bolje izobraziti tamkajšnje osebje ter ustrezno poskrbeti za bivanje otrok, ki jih zdaj tlačijo tudi v prevzgojne domove in psihiatrične bolnišnice, dvignejo roke. Ne bom rekla, da države tega ne naredijo, ker so grde in zlobne, temveč jim preprosto zmanjka volje in denarja. Zato je na tem področju še vedno potreben pritisk nevladnih organizacij.V zadnjem času smo vendarle upoštevali priporočilo Sveta Evrope in v predlogu novega družinskega zakonika, ki je trenutno v javni obravnavi, prepovedali telesno kaznovanje otrok.To je zelo dobro, čeprav se zdi, da smo (bili) še vedno preveč zaverovani v to, da pri nas otrok ne tepemo. Res je, da po primeru poslanca, ki je na javnem kraju udaril hčer, nihče ni več javno zagovarjal vzgojnega tepeža otrok, vendar je tovrstno nasilje staršev nad otroki še vedno mogoče opaziti ob različnih situacijah na igriščih, v nakupovalnih središčih, na cesti... Smo pa seveda tudi za to nasilje postali bolj občutljivi, ga prej zaznamo in vedno manj odobravamo. Zanimivo, da smo bili na določenih področjih, ki zadevajo nasilje nad ženskami, precej napredni že v času Jugoslavije. Že leta 1977 smo recimo kot ena prvih evropskih držav kazensko posebej regulirali posilstvo v zakonski skupnosti. Avstrija je to storila dvanajst, Nemčija dvajset let za nami. Neka senzibiliteta je kljub vsemu obstajala. Ne kaže pozabiti niti, da je pravica do abortusa postala ustavna pravica leta 1974 in da smo v sedemdesetih letih dobili tudi zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki ni izključeval nobene skupine žensk. Našteto kaže na to, da je v času socializma obstajala kar precejšnja mera posluha tudi za individualne pravice žensk.Po drugi strani pa država posilstva v zakonski skupnosti še vedno ne preganja po uradni dolžnosti, temveč se mora žrtev sama odločiti za tožbo. Je manj hudo, če žensko posili soprog, kot če to stori nekdo, s katerim ni poročena