Te kupjene pierhe uns čikolade, tle per nas, u dreškim kamunu, so se perkazale ne pried ko na koncu petdesetih let. Ma kuo so ble fajne! Zavite tu tisto luštrasto karto, k se je odperjala na verhu ko rep pavona. Floki so sterčal gu luht an čudno an mahnua šumiel, če se jih je tikalo. Noter se je čulo klapotat pa kej težkega. Malo kakemu so ga šenkal tentega an oku tistih smo hodil, ko ruomarji, prašat al nam pokazejo tist čudež, manjk od deleča. Če nas ni muou videt, nam ni pustu še pošpegat. Če nas je mou rad al če nam je biu kej dužan, lahko de nam je pustu pogledat, seviede brez tikat, tiste veliko jajce postavjeno gor na kaki vesoki polic, al pa tazad šipe vetrine. Po Veliki Noc so nam naduzim sline tekle pa nad čikolado an nad "sorpreso" k je ušafou not. Ker se zberemo kup, tisti k smo bli otroc tentega, usak povie svojo ob telih velikih, čudnih jajc. Mi smo miel naše pierhe. Dua ne? Ko siemanje za Svet Miklauž an koleda na novo lieto, smo čakal, za Veliko Nuoc, de nam dajo ko ponavad manjk no pierho. Pierhe so ble naši "uovo di Pasqua" priet ko smo zaviedel de dol po Laškim predajajo že tiste velike, uns čikolade. Kakošje jajca an nič druzega. Tiste lieta smo živiel še zadost lahko, nismo viedel kaj je lakot, an jajca so ble navadna jeda.Ma tle se prav ob tiste jajca, spomin katerih nam pernese tu serce, šele zdej, gorak, perserčni spomin naše mladuasti. Sperjet za šenk tako jajce je tielo rec pried ko use, de kajšin nas je mou rad, de kajšin se je trudiu za ga