Druga misel je ugotovitev: "Čebula očem ne škoduje!" Anka mi namreč pripoveduje, kako rada se napoti v domsko kuhinjo, zlasti takrat, kadar pripravljajo jedi, v katerih je čebula. To pa je pogosto, saj brez tega pomembnega in lepo dišečega poljskega pridelka v kuhinji mine le malokateri dan. Spomnimo se, da je bila čebula včasih pomemben pridelek v Beli krajini in je veliko doprinesla k preživetju prenekatere obkolpske domačije. No, za kuharice je nerodno predvsem to, da čebula peče, ko jo lupijo. Tudi v črnomaljskem Domu starejšših občanov je tako. Tam se Ana z veseljem loti lupljenja in jih odreši. Tega dela je bila vajena že od mladih nog in dobro ve, da čebula očem ne škoduje. Res, da se včasih zasolzijo, a solze so zdrave. Od tega oko ne izteče. Oko izteče, če te udari ciganski konj. Kot je Anko že davno pred drugo svetovno vojno. Potem ostaneš brez očesa in še marsičesa, kar je ponavadi dano ljudem, ki imajo obe očesi zdravi. A to velja za mladost. Ko človek nosi deveti križ, je že popolnoma nepomembno. Spomini so pač drugačni. Pri Anki niso povezani s štetjem denarja, branjem ali pisanjem, česar nikoli ni bila dobro vajena, ampak s kmečkim delom.