Prof. Pavlič je prepričan, da prezahtevni učni načrti niso glavni vir težav, ki jih ima veliko dijakov pri matematiki. Gimnazijski učni načrti za matematiko so vseskozi enaki. Učbeniki so tisti, ki učitelje vodijo in usmerjajo pri poučevanju, zanje pa je veljalo nepisano pravilo, da avtorji vanje lahko vključijo do 30 odstotkov več snovi, kot zahteva učni načrt. Zato smo se trije učitelji na naši gimnaziji in kolega iz kamniške gimnazije odločili in napisali serijo učbenikov za matematiko, najprej za tehniške srednje šole, zdaj pa pišemo še zadnja dva za gimnazije. A tudi učbenik je le orodje v rokah učitelja. In novopečeni učitelji matematike so za delo v razredu večinoma slabo opremljeni. Dolga leta je veljalo, da kdor matematiko zna, jo zna tudi učiti. Zato sta bili metodika in didaktika matematike precej odrinjeni na rob, k predavanjem pedagogike, ki so bila za vse živa groza in vse prej kot didaktična, pa smo hodili na filozofsko fakulteto. Tako sem tudi sam prišel na svoje prvo delovno mesto na gimnazijo Vič poln sebe, prepričan, da moram naučiti svoje dijake vse, kar znam sam. Zdaj, po 26 letih izkušenj, se zgrozim sam nad sabo, kaj vse sem zahteval od njih, kako zahtevne naloge sem jim dajal prva leta. Učitelji, posebno na strokovnih in poklicnih šolah, bi potrebovali veliko več strokovne pomoči, je prepričan prof. Pavlič, ki o seminarjih, ki jih zanje organizirata Zavod za šolstvo ali fakulteta za matematiko, nima najboljšega mnenja. Veliko učiteljev jih obiskuje zaradi točk, ki jih potrebujejo za napredovanje. Ni pa seminarjev, ki bi učitelje usposabljali za drugačno delo, za poučevanje matematike na drugačen, zabaven, dejavnejši način, pravi mag. Pavlič, ki ve, da sta za uspešno delo pri matematiki (ali tudi za neuspeh) potrebna vsaj dva učitelj in učenec.