Dan pred začetkom sončnega plesa smo se vsi v taboru odpravili v Canyon de Chelly. Starešine so tamkaj že izbrali drevo, ki naj bi rabilo kot kanal za vsidravanje kozmične milosti in podpore. Sledil je čudovit obred, ki ga je bilo mogoče jasno zaznavati tudi na energijski in čutni ravni. Indijanci različnih plemen so začeli prepevati svoje svete pesmi in bobnati. S seboj so vzeli dva velika bobna. Skupina pevcev in instrumentalistov se je postavila med gručo ljudi in zaneseno muzicirala nedaleč stran od izbranega drevesa. Po indijanski tradiciji je dober pevec ali muzikant tudi zdravilec in šaman, pravi vodja plesa in »sanjalec« (ustvarjalec življenja v sanjah in vizijah), ki v sanjah in transu in z zvočnim obredom dobi vse informacije in navodila tudi o tem, kako biti vodja in obenem zdraviti. Na drevesne veje so privezali velike vrvi. Vsak moški je nato v mimohodu mimo drevesa, dobil sekiro, ki so si jo podajali iz rok v roke, da je enkrat ali dvakrat zasekal v njegovo deblo. Med njimi so bili tudi moj sin in prijatelji. Tedaj smo bili že dokaj sprejeti del indijanske druščine. Ko so se zvrstili vsi, se je mimohod začel znova. Tako vsaj tri- ali štirikrat. Potem se je nenadoma zvočna kulisa muzikantov spremenila. V zrak je zaplavala posebna, vznesena ekstatičnost pričakovanja. Drevo se je začelo rahlo nagibati. Indijanci so poprijeli za vrvi in ga začeli počasi spuščati, da ne bi tlesnilo na tla. Tedaj sem začutila nekaj, kar me je močno presunilo. Začutila sem bolečino drevesa, zgostila se je v izjemno bol, ki pa je trajala le kakih pet do sedem sekund in se razblinila. Zaznala sem, da so rdeči ljudje posvetili drevo, ga naprosili za žrtev in dar ter mu odvzeli bolečino. Pravzaprav so prosili za preobrazbo le-te. Sedla sem na rob kanjona in od ganjenosti so mi tekle solze. Tako se torej dela. Le kje je to pozabljeno znanje pri belih ljudeh? Pozneje so mi razložili, da ravnajo podobno tudi z živaljo, ki si jo izprosijo za prehranski dar. V arizonski puščavi so ljudje odvisni od mesne hrane, vendar za daritev prosijo, žival posvetijo in zaprosijo velikega duha, naj ji odvzame bolečino ob žrtvovanju in da bi duša izstopila iz nje še preden ji bo odvzeto življenje. Brutalnega klanja, kot ga poznajo Evropejci, stara indijanska modrost ne pozna.