Pravijo, da nova metla prinese spremembe. Ta z Borutom Pahorjem na čelu bistvenih ni. Navsezadnje gre tudi propadli poskus uveljaviti nova, bolj evropska pravila delovanja parlamenta vsaj deloma tudi na dušo novega vodstva. Čeprav je po drugi strani res, da bi predvsem predsedniku zbora ta pravila vzela skoraj vsako možnost o čem odločiti in se poslovniških sporov potemtakem ni, tako kot na primer pri sporih o razdelitvi funkcij med vladnimi in opozicijskimi poslanci, ravno pretirano trudil zgladiti. Borut Pahor se po slogu vodenja ne razlikuje veliko od svojega predhodnika, razen morda v tem, da s pridom izkorišča izkušnje, ki si jih je v preteklih letih nabral na svetovljanskem parketu. Pri opoziciji sicer žanje precej večje simpatije. Ne zaradi tega, ker bi ga morda imeli za svojega somišljenika, ampak zato, da bi ga branili pred včasih tudi grobo uporabljeno močjo šefa daleč največje poslanske skupine v državnem zboru, ki tako daje vedeti, kdo je pravi gospodar v hiši. Poleg tega je moral prejšnji predsednik zbora Janez Podobnik na lastni koži občutiti, da so zamere največje med (bivšimi) političnimi prijatelji.