Ta prevladujoči vzorec slovenskega odgovora je bistveno omejil, ni pa v celoti preprečil možnosti za razraščanje oboroženega spopada v Sloveniji, tako kot se je to pozneje zgodilo na Hrvaškem. Posledice uporabljene strategije so bile izrazito ugodne za komaj rojeno samostojno slovensko državo in porazne za celotno JLA. Razpršene, blokirane in zaledno neoskrbovane manjše skupine vojakov JLA, oborožene s tehnično nepreskrbljenimi oklepnimi protiletalskimi topovi, tanki in drugimi vozili, ob slabi ali nikakršni obveščenosti posadk, ob očitni nesmiselnosti njihovega početja in nenavadno neprijaznem okolju, ob propagandnem delovanju slovenske strani ter ob vse večjih simpatijah za Slovenijo v tuji javnosti vse to je hitro razjedalo notranjo trdnost enot JLA in pospešilo njihov notranji razkroj. To je povzročilo številne pobege vojakov in starešin, tudi iz enot in ustanov JLA, blokiranih v vojašnicah. V teh okoliščinah je poveljnik Teritorialne obrambe v ljubljanski pokrajini podpolkovnik Miha Butara deloval razumno in odgovorno ter je v petek, 28. junija, odklonil izvršitev ustnega ukaza o splošnem napadu na vojašnice JLA v pokrajini. S tem je Ljubljani in Sloveniji prihranil veliko žrtev, gorja in rušenj, primerljivih s tistimi na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.