Odgovor je treba iskati tam, kjer so zvezde zelo mlade: vedno so namreč blizu temnih medzvezdnih oblakov. Na fotografijah Orionove meglice, denimo, je videti temne lise in žareče oblake. Za Orionovo meglico se, skrit pred neposrednim pogledom, skriva velikanski molekulski oblak. Čeprav ga ne moremo videti, ga izdajajo mikrovalovni in infrardeči signali, ki jih oddaja. Ti nam razkrivajo tudi, kaj se dogaja v njegovi notranjosti. Goste kepe plina v notranjosti orjaških molekulskih oblakov so zametki novih zvezd. Ko se tak zametek enkrat oblikuje, težnostna sila potegne vanj še več snovi, in kepa postaja gostejša in gostejša. Nastane tvorba, ki ji pravimo protozvezda: ta še ni zvezda, a je na poti, da to postane. A pred vsem tem se mora zgoditi nekaj, kar bo sprožilo nastanek plinastih zgostkov. To je lahko udarna sila tlaka, ki sune v medzvezdni oblak, nemara ob trku dveh galaksij; ali eksplozija kake zvezde orjakinje; ali pa kratko malo močno sevanje, ki ga oddajajo velike zvezde. Ko se v oblaku že oblikujejo nove zvezde, njihova dejavnost spodbudi nastanek novih in novih zvezd v soseščini. Morda se bo Orionova meglica v naslednjih 10.000 letih razpršila po Prostoru, zvezde, ki se rojevajo danes, pa bo obdala nova žareča meglica. Novorojenke so spočetka ovite v prah in pline. Preden se nam pokažejo v vsej vidni svetlobi, se morajo znebiti te posteljice. Zvezda, skrita v prašni lupini, predtem ogreje prah do temperature okrog 1000°C. Prah pri tej temperaturi oddaja infrardeče sevanje. Astronomija, ki se ukvarja z opazovanjem Prostora v območju infrardeče svetlobe in prihaja do novih spoznanj prek satelitov in gorskih observatorijev, je tako še posebej pomembna pri preučevanju zvezd in procesov njihovega nastanka.