To, da imamo notranjepolitično krizo, ki se utegne še poglobiti, nas pravzaprav ne bi smelo posebno skrbeti, saj se Slovenci že od Prešernovih časov gledamo mrko, če že ne sovražno; samo ob osamosvojitvi smo za kratek čas potlačili medsebojne zamere. Sedanje krizne razmere so torej nekaj novega samo po tem, da niso posledica kakih nepričakovanih ali neobvladljivih okoliščin, temveč so, nasprotno, umetno izzvane, tako rekoč sprogramirane. Načrt dela opozicije je namreč na dlani: z vsemi razpoložljivimi političnimi zvarki ohromiti oblast, ne glede na možne gospodarske, socialne in mednarodnopolitične posledice. V godljo, ki se kuha, strankarski zbor z veliko zajemalko dodaja vse ostrejše začimbe - referendume, interpelacije, ustavne obtožbe, volilne reforme in tako naprej. In kriza je v resnici tu: parlament se nima časa ukvarjati z resnimi zadevami, vlada brez predaha »kadruje« in dobesedno v krčih sta celo tako pomembna resorja, kot sta notranje in obrambno ministrstvo.