Do Karibov smo pluli po viharnem morju, ki je ladjo nagibalo vse do 30°! Ni bilo prijetno, vendar sem bil zadovoljen, saj sem ponovno ugotovil, da mi slabo morje nič več ne škoduje. Silvestrovali smo na prostem, na pokrovih skladišča med ladijsko strojnico in krmnim delom ladje. Nastop novega leta smo pričakali ob polni luni. Otožni glas ladijske sirene nam je točno ob polnoči naznanil, da se je pričelo leto 1956. Zjutraj na novega leta dan smo zagledali otoček Sombrero iz skupine Deviških otokov. Plovbo smo nadaljevali južno od Portorika, Haitija in Kube. Zahodno od Kube smo zapluli v Mehiški zaliv, kjer je ponovno zapihal orkanski veter, ki je morje zelo vzvalovil. Dan pred prihodom v New Orleans, prav med kosilom, je velik val ladjo sunkovito nagnil. Vse je zletelo po tleh in se razbilo. Tudi kompletno, že pripravljeno kosilo. Na komandnem mostu so izmerili ta strašni nagib, ki je presegel 35°! 8. januarja zvečer smo se približali delti Mississippija. K Rogu je priplula pilotska ladjica. Po vrvni lestvi se je na krov povzpel ameriški pilot, ki je ladjo vodil po enem izmed rokavov te mogočne reke. Navsezgodaj nas je prebudil mraz - samo 7° C nad ničlo! Še pred dvema dnevoma pa plus 30! Še včeraj smo bili poletno oblečeni, danes pa zima! Zapluli smo v veliko zapornico, podobno tisti v Panami. Ta zapornica je našo ladjo dvignila na višji kanal, po katerem smo mimo New Orleansa pripluli na bližnje jezero Pontchartrain. Ladjo so privezali ob dveh plavajočih parnih žerjavih, ki sta takoj segla s svojima velikima zajemalkama v ladijski trebuh in začela z iztovarjanjem. V prostem času smo odšli v New Orleans. Do avtobusne postaje smo pešačili in bili smo edini pešci. Vsi drugi - Američani, so se že takrat vozili s svojimi avtomobili! V mesto smo prispeli ob mraku. Radovedno smo si ogledovali izložbe veletrgovin, ki so bile ob našem prihodu že vse zaprte. Našli smo gostinski lokal, v katerem smo prvič v življenju gledali barvno televizijo.