zadnjič prišel na obisk, no,« sem zagodrnjala. »Tudi fiziko me je učil in kot veš, zelo uspešno.« »Ah, tisti,« je nekoliko preveč pomenljivo prikimala mami in stresla zelenjavo v vodo. »Kaj?« sem zardela. »Samo učila se bova. V šoli je preveč hrupno in pri meni je več prostora. In knjig.« »Več kot v knjižnici, a?« se je zahahljala mami. »Pojdi se osvežit, Špela, čez pol ure bo kosilo.« Ni mi bilo čisto jasno, na kaj je namigovala, a sem se hitro pobrala v prvo nadstropje. Ob njenih preiskujočih očeh sem imela občutek, kot da vidi skozme. Zastrmela sem se v vsebino svoje garderobne omare. Morala sem se lepo obleči, a spet ne preveč, ker bi lahko opazil, da sem se trudila. Zavzdihnila sem. Potem sem se odločila za črne hlače in rdeč puli, ki je zakril tiste dele mojega telesa, ki niso bili ravno popolni, hkrati pa je poživil moj obraz. Popravila sem si še oba čopka, potem pa stekla h kosilu. »Menda dobimo obisk,« je rekel oči takoj, ko smo sedli za mizo. Besno sem zavila z očmi. »Kaj, a o tem že vrabci čivkajo? Samo učila se bova.« »Ja, ja, ja,« je zapel Jošt, da sem ga jezno krcnila po glavi. Mami je grdo pogledala. »Grozni ste,« sem zastokala in si v krožnik zlila veliko zajemalko juhe, da je kar pljusknilo. »Kot da ne bi še nikoli nihče prišel k meni na obisk.« »No, no, saj ni tako hudo,« me je skušal miriti oče. »Samo nismo vajeni, da bi nas obiskovali neznani moški. Brez skrbi, se bomo že navadili.«