kot dnevi. Morda bo poklical Borut. Nekako sram jo je bilo, ko so jo ljudje spraševali, kako kaj s sinom. Saj ni vedela, kje je, kaj dela. Nikoli je ni poklical. Če se je pa že odločil za to, je bil takoj prepir. In pozdrav se je vsakič glasil, saj ti prav nič ne razumeš, mama. Nekako je imel prav. Čas ji je ušel iz rok. Tako kot življenje. Ni vedela, kam z njim. Kot bi se vse izteklo, kot bi se razblinili vsa upanja in vsi načrti. In ni imela več veliko povedati. Ne samo sinu. Niti prijateljem. Zato jih je bilo vedno manj. Ljudje imajo radi veselje, nasmehe, besede. Ne marajo neskončno dolgih popoldnevov in tega morečega vonja po prepraženem asfaltu, ki vdira skozi stara, zaprašena in umazana polkna. Tedaj, ko je bila še v službi, so bili popoldnevi manj moreči. Tudi avgustovski. Pa četudi je bila na dopustu. Pa so jo predčasno upokojili. Da bi dali prostor mladim, so rekli. V resnici pa zato, ker so bili vsi naveličani neskončno dolgih poletnih dni in zaprtih oken, ki jih je vedno nosila s seboj v službo. Nadja je odložila kozarec in opazila, da skozi špranje pronica nekaj rdečega, gorečega. Žarki zahajajočega sonca, ki se utapljajo v valovih prašnega asfalta. A vročina ni popuščala. Še večja sopara je vdirala v sobo in odžirala misli. Telefon je trmasto molčal. Kot bi bil samo kamenček v mozaiku poletne praznine. Še enkrat si je natočila, se naslonila na mizo… in zaspala. Suzi Pertot