Kjer so ovce, so tudi jagenjčki, sem si brundal, ko smo pustili za sabo z zidanicami posejana cvičkova nebesa Dolenjske in se s spodnje strani bližali Črnomlju. Belokranjska nedolžnogleda znamenitost je res blejala s prenekatere poseke, vendar pa smo jo do Metlike zasledili le na eni gostilniški tabli s ponudbo, medtem ko je na ražnju ali kakem realističnem transparentu ni bilo na spregled. Po krajšem posvetovanju z belokranjskim informatorjem, mimo slikovitega letala (dakote?) iz druge svetovne blizu Gradca, smo se zatorej odpravili tja, kamor hodijo mlatit ovčji zarod tudi Padgurci oziroma Novomeščani, v zaselek Hrast z istoimensko gostilno, ob cesti iz Metlike proti Novemu mestu. Ker smo se tja priznojili šele po koncu največje sopare, se je z ražnja kadilo le po pečenkinem soku, večja presenečenja pa so nas čakala v jedilnem listu in na sosednjih mizah, kjer smo opazili prave slovenske pizze ali po domače buhtlje. Ko smo pregledali skromno vrsto jedi in se odločili, da se za toplo predjed kljub vsemu odrečemo ocvrtim jajčkom, smo izprašali še natakarja in se, ker je zmanjkalo tudi šunke, govedine s hrenom in govedine v juhi, raje odločili za malico. Okrnjeni obrok se je, mimo gumijastega sira iz trgovine (kjer so ovce, je tudi sir?) izkazal za primerno uverturo, v kateri so najbolj blesteli domač kruh, salama, sveža metliška črnina gospodarja in še topli, njam! odojek, jagnje pa je z žilavostjo protestiralo proti zanj prezgodnji, po našem mnenju pa prepozni smrti. Ker so nas vzorčni grižljaji le razdražili - in je hotel odposlanec svobodne Črne gore ugrizniti kar v mizo - smo se še bolj vživeli v turizem in se po križarjenju gor in dol ustavili par kilometrov naprej, pri Badovincu, čigar vrt in preko ceste postavljeni žar sta dajala domačnejši vtis od Hrastove lesene verande. Enako gre staremu mačku, gospodu Badovincu, ki nas je mimogrede fasciniral z imenom domače grenčice, "ki paše pred, med in po jedi", karampampuli, kakor se zadevi reče, grenko sladki digestiv, pa Ilovarjevi na tem mestu proglašajo prej za marketinško kot gastronomsko potezo. Badovinčeva domačija leži više in ima menda zato rezkejšo črnino, pa tudi nežno šunko, z mero papricirano salamo, solato z vrta in hecen, na masti popečen mladi krompir. Po drugi strani je kokošja juha razočarala z medlostjo, odojek z maščobo, jagnje pa, kljub občutnem primatu pred Hrastom, ni postavilo piko na konec naših želja. Posebno poglavje bi si nemara zaslužila tudi stranišča, ki se jim voha, da imajo pri Badovincu zapik redne avtobusne proge. Sicer pa nas je tokratni izlet v Belo krajino, tudi če smo se vnaprej odpovedali pogačam in drugim etno specialitetam ter bi bili konec koncev zadovoljni z malenkost (ne s palačinkami) dodelano kamionarsko ponudbo, v seštevku razočaral. Bi se, tako kot vsak normalen krajan, zadovoljili le z mesom? Ma oštja, bi, ko bi pokalo od zdravja. Vsak demantí je dobrodošel.