Zapitka sta urejala zadnje odhodne malenkosti. Očitno že dolgo, z malo uspeha. Ko je Seltzer odpotoval k staršem, da bi nastrgal nekaj denarja in se praznih rok vrnil, se Hong Konga ni več omenjalo. Lastnik hiše moje najemnine še videl ni. Vsak dolar, ki jima je zataval v roke, sta sto- in visokoprocentno zlila v trebuh. Izvedla sem protiudarec, zasedla veliko sobo in ju pometla v malo. Tako mi ju vsaj ni bilo treba gledati, kako kot spužvi visita na kavču. Da smo vsi trije stanovali ilegalno, mi je bilo konec koncev vseeno. V New Yorku je znalo trajati večno, preden so te vrgli na cesto. Fino, stanarina je odpadla kot faktor potrošnje in občutek, da sem devetsto dolarjev vendarle donosno investirala, je ostal. Imela sem redne dohodke in si nisem delala velikih skrbi. Dokler nisem opazila, da mi cirozneža kradeta. V začetku je tu in tam izginil desetak, mislila sem, da sem ga zašlampala, a kmalu je umanjkal prvi stotak. Trdo sem ju prijela, onadva sta mi nesramno škilila v oči: