Ker ni res. Res je, da nas je včasih na smrt strah, kako se bomo znašli na novem delovnem mestu, kako bomo izpeljali vse tiste zahtevne projekte, kako bomo našli novo službo, kako bomo zaslužili dovolj za nov avto … In ko tako prideš, izžet od napornega dneva, domov, je zadnje, kar potrebuješ, domača fronta. Torej teženje, nerganje, cepetanje, kako da je nikamor ne pelješ, kako da ji nisi povedal, da je lepa, še preden se sploh sezuješ, kako si dolgočasen, ko omagaš na kavč po deseturnem delavniku, da ti ni mar zanjo in za njene potrebe … In potem poskušaš in razlagaš, da si res utrujen, da potrebuješ nekaj časa zase (medtem ko še vedno premlevaš o tisti pogodbi, od katere je vse odvisno), da je bil dan res naporen in da bi rad najprej nekaj pojedel … No in potem pa sploh misliš samo nase, ko ob praznem hladilniku ugotavljaš, da ni hrane, pokasiraš tisto o enakopravnosti in da ona ne bo samo likala, kuhala in prala, da kaj pa njena kariera, njeno delo, kako je ona oh in sploh prav tako pomembna, študirana, emancipirana in kar je še tega. In takrat bi pa najraje zavpil, naj že končno dojame! Je mar preveč, če po celem dnevu mi potrebujemo malo pozornosti, nežnosti in topline!? Je mar narobe, če potrebujemo malo spodbude, kakšno potrditev, da verjamete v nas, da smo sposobni, da bomo speljali vse, kar nas čaka. Je mar tako težko zavreti tisto juho iz vreče, ki je v tistem trenutku največja pojedina, če ti jo kdo prinese, namesto prepira, kdo naj bi jo skuhal. Zakaj je vse to tako težko?! V pradavnini, ko je bilo še vse jasno in logično razdeljeno, je stvar tekla. Torej: moški je šel po mamuta, se izpostavil gotovi smrti in ga v končni fazi tudi privlekel v jamo. Kaj so tačas počele ženske? Nabirale sadeže, skrbele za ognjišče, otroke in v končni fazi tudi za svojega moškega, kateremu so obvezale rane in bile hvaležne za mrcino, s katero je nahranil pleme. On je, opogumljen od podpore in ljubezni, prepričan, da bo v votlini tačas vse, kot je treba, svež in spočit planil nazaj nad medveda … in tako znova in znova. In prav nikoli se ni zgodilo, da bi bilo ognjišče prazno, ker se pa ženski ni dalo in ga je šla malo zažurat s svojimi kolegicami. In ni se zgodilo, da bi se ženske upirale, češ da bodo že one lovile zveri in mrcine, ti si pa kar sam scmari svoj medvedji golaž in nabiraj jagode.