Pravila igre. Ker izbiranja najboljše kuharice, najlepšega dvatisočaka, najlepše sosede, najboljše salame, najlepšega balkona, največje buče in mis srednjih šol, če omenimo samo peščico tukajšnjih tekmovanj, seveda ni mogoče metati v isti koš, je razumljivo, da se pravila igre med seboj precej razlikujejo. V Cerkljah na Gorenjskem (prav lani jih je Turistična zveza Slovenije razglasila za najlepše urejeno vas na sončni strani Alp), kjer vsaj od devetinosemdesetega izbirajo naj pridelek leta, so lahko najbolj eksaktni: odločitev, kateri krompir je najdebelejši, katera buča najdaljša in katera pesa najtežja, je namreč prepuščena metru in tehtnici. Podobno objektivna je videti izbira najmočnejšega Slovenca, tekmovanje, ki si ga je pred desetimi leti izmislil Ljubljančan Bojan Vidmar in je zdaj že dobilo mlade: iz ene se je rodilo že osem področnih tekem, na katerih se najmanj osem hrustov pomeri v prenašanju polnih sodov piva in vreč s soljo, otovorjene kobilice in dober stot težkega kovčka, o zmagovalcu pa odloča ura, ne pa oči, jezik, zasluge ali osebne simpatije. To pride v poštev šele takrat, ko objektivno merjenje povsem odpove – s kakšnim vatlom pa naj bi tudi izmerili, katera medicinska sestra je boljša od vseh drugih, kateri izmed dobrih ljudi je najdobrotnejši, kateri slovenski hrib najčudovitejši in katera deklica najzaljša!?