Po mnenju mnogih najboljša polavtomatska pištola 20. stoletja, Colt M1911 (desno) in nekoliko prirejeni Colt M1911A1 (levo) Na razpis za izbor novega kratkega orožja ameriške vojske so se prijavili Colt, DWM (Luger), Savage, Knoble, Bergmann in White-Merill s polavtomatskimi pištolami kalibra .45 ACP in pa Colt in Smith & Wesson z velikima revolverjema dvojnega delovanja kalibra .45 Long Colt. Na koncu leta 1907 sta v konkurenci ostali le še pištoli Colt in Savage. Zanimivo je, da je bil tudi Luger dolgo v igri. Zanesljivo delovanje 45-kalibrskega Lugerja pa je bilo odvisno od določene vrste smodnika, ki ga niso izdelovali v ZDA, kar je komisija ocenila za nepremostljivo slabost. Vojska je z intenzivnim preizkušanjem obeh pištol v enotah nadaljevala vse do leta 1911. Na zaključnem preizkusu je Colt izstrelil 6000 nabojev brez zastojev, medtem ko je imel Savage kar 37 zastojev. Komisija se je 29. marca leta 1911 dokončno odločila za Coltovo pištolo, ki so jo v oborožitev vojske, mornarice in marincev uvedli kot U.S. Pistol Caliber .45, Model of 1911. Imena Colt M1911 in Colt Government sta seveda kmalu postala precej bolj priljubljena kot dolg uradni naziv. Zanimivo je tudi, da je Browningovo ime ostalo nekako v senci. Pred začetkom redne proizvodnje je podjetje Colt izvedlo, na zahtevo vojske, še manjše spremembe John Moses Browning (1855-1926) in dopisnica, s katero se brata Browning 26. 7. 1897 zahvaljujeta podjetju FN za plačilo 2.000 dolarjev. na orožju. Razširjena je bila odprtina za izmet tulcev, podaljšan rep samodejne varovalke na ročaju, nekoliko spremenjena je bila povratna vzmet in podobno. S temi spremembami je novi Colt, izdelan v celoti iz jekla, dolg 216 mm in težak 1050 gramov, dobil svojo končno podobo. Proizvodnjo so pognali v matičnem podjetju Colt in v državnem arzenalu Springfield Armory. Zaradi politike izolacije pa so Združene države Amerike prvo svetovno vojno vseeno pričakale s komaj 55.000