Sicer pa igralka, ki se je pred enim letom vrnila s porodniškega dopusta, igra še v predstavi Severni sij in v operi Za tri groše. In kakšni so občutki, ko se bo po skoraj desetletju spet predstavila Celjanom? »V svojem domačem kraju se najtežje predstaviš, ker vsi največ pričakujejo od tebe. Je pa tudi super, ker potem tudi ti daš maksimum od sebe. Celjani me niso imeli priliko veliko videvati na odru, saj sem bila članica SLG Celje le eno leto.« Čeprav ji je knežje mesto in ljudje v njem zelo všeč, mariborskega teatra ne bi zamenjala za nobenega v Sloveniji. »Ker je mariborsko gledališče razširjeno še na opero in balet, imam tu priliko srečevati različne in zanimive ljudi. To se mi zdi največji privilegij, nenehna pretočnost gledališča.«