Ampak tema pravzaprav ni ta. Tema je tista, ki jo je izpostavil tudi kolumnist Vlado Miheljak, kakšna je vloga vojaških vikarjev, tudi v luči razmišljanja o nadgradnji sistema duhovne oskrbe v Slovenski vojski. Nedavno smo se soočili tudi z idejami, da bi nadgradili ta sistem z ordinariatom, seveda temu nekateri odločno nasprotujemo, ker ne vidimo nobene potrebe po taki nadgradnji. Ampak postavlja se vprašanje zdaj, kaj so in čemu služijo vikarji, ali so dejansko samo duhovna oskrba vojski ali so lahko tudi improvizirani zgodovinarji in pišejo tekste, ki ostanejo kot zgodovinsko besedilo in ki nam pripovedujejo na zelo parcialen način nekaj, o čemer bi morala razpravljati stroka, precej bolj večplastno in bolj kompleksno. V tem vidim nek velik kiks, ki se ga verjetno sami zavedate. Rekli ste, da ni vaša naloga, da posegate v tovrstne razprave oziroma publikacije. Ampak dejstvo je, da se stalno soočamo s političnim obnašanjem vojaških predstavnikov, v tem primeru celo s tem čudnim, še nejasnim očitnim hibridom vojaka in duhovnika, kjer nastajajo tudi izrazito politična besedila. Moram reči, da sem začuden in marsikdo je začuden nad tem, glede na dejstvo, da smo pričakovali vseeno, da bo obrambno ministrstvo omogočilo duhovno oskrbo vojakov, ki ne bi bila zlorabljena politično, ideološko ali navidezno zgodovinopisno. Hvala.