Z evolucijo se je tudi veliko rastlin prilagodilo načinu opraševanja, od katerega imajo korist tako opraševalci kot tudi rastline. Skozi svojo dolgo zgodovino so razvile različne mehanizme, s katerimi privabljajo opraševalce; družijo jih nekatere skupne značilnosti na podlagi katerih jih lahko razlikujemo od ostalih. Cvetovi so pogosto barvni, še zlasti modri in vijolični. Opraševalci imajo namreč dober barvni vid, ki je močnejši proti modri barvi našega vidnega območja, slabše pa vidijo dolgo valovne barve kot je rdeča. Zaznavajo tudi ultravijolično barvo. Med nabiranjem se naučijo razlikovati tako barve kot tudi vzorce cvetov. Pri nekaterih rastlinah si pomagajo tudi s pikami na cvetovih, ki jih imenujemo znamenja nektarja, ki jih vodijo do nektarja. Prilagojene rastline imajo pogosto velike cvetove, ki so dvostransko simetrični in proizvajajo velike količine nektarja (nekatere rastline ga ne izločajo, zato opraševalci na njih dobijo le cvetni prah), ki je energetsko zelo bogata sestavina, njen glavni namen pa je, da privablja opraševalce in zagotovi, da se po prvem obisku še vračajo. V nasprotju z veliko cvetnimi rastlinami imajo rastline z majhnimi in sestavljenimi cvetovi manjše količine nektarja, vendar so njihovi cvetovi pogosto zelo blizu, tako da opraševalci ne porabijo veliko energije za prestavljanje iz enega do drugega.