Jože je že kot otrok vzljubil naravo in vse živo v njej. V skrivnosti čudovitega življenja čebel ga je vpeljal pokojni soteški župnik Volc. Resnica je, da je začel z malega, da je prišel do sedanjega velikega čebelnjaka s 70 panji žnidaršiči, ki je natančno zgrajen iz smrekovega lesa ter prostoren, da je moč nemoteno delati v njem. V kotu pa ima lično narejen lesen pograd, tako da lahko tam tudi prespi. Pravi, da ni lepšega, kakor biti zvečer v čebelnjaku in poslušati čudovito glasbo. Ob svitu pa je že pred čebelnjakom in opazuje vzletavanje čebel, še lepše pa jih je opazovati, ko se težko obložene vračajo v panje. Čebele moraš imeti rad, pa te tudi njih pik ne zaboli, mislim, da je celo koristen. Čebela piči v skrajni sili, kadar sluti, da je ogrožena, čeprav potem umre. Ni bolj čistih in delavnih žuželk od čebel, zato moraš k njim pristopati čist, in ne smeš smrdeti po potu. Nekaj rojev je Jože prinesel celo iz roških gozdov, ko je še delal v gozdu. Nešteto rojev je "ogrenil" in pičila ga je marsikatera čebela, se pa zato počuti še bolj zdravega.