Ko je prišel 21. decembra 1941 kot provizor na novo delovno mesto, je tam našel docela izpraznjeno župnišče. Njegovega predhodnika, ki je bil bolj medicinec in jurist kakor dušni pastir, je škofija suspendirala, nakar je vse pobral, ne le pohištvo, res vse, celo žarnice, in razdelil med farane, da bi morebitnemu nasledniku onemogočil bivanje v župnišču. Tako je moral spati Srienc pet tednov v najhujšem mrazu na tleh. Šele ko je zbolel, mu je neka soseda poskrbela posteljo in odeje, škof Rohracher pa mu je čez nekaj mesecev poslal zasilno opremo za pisarno. V enako obupnem stanju je bilo tudi versko življenje. Prvo nedeljo svojega službovanja je naštel pri obeh nedeljskih mašah 27 vernikov. Vendar novi dušni pastir ni obupal - obiskal je vse družine, raztresene po hribih, in jih počasi spet v večjem številu zvabil k Božji službi. Tudi s svojim puščavniškim življenjem v izpraznjenem župnišču je bil za farane dober zgled. Tako je raslo zaupanje med župnikom in farani. Celo veliki čebelnjak soseda, ki je moral k vojakom, je smel oskrbovati po naročilu vodje vaške sekcije (Ortsgruppenleiter).