"Kako pa greste naprej?" je ob pijači v lokalnem baru vprašal domačin. "Z ladjo." Pred odprtjem tajsko-kamboške kopenske meje po letu 1997 so ljudje, ki so si nameravali ogledati čudo kmerske civilizacije, prišli v državo z letalom, naprej pa po jezeru do Siem Reapa ali z manjšim lokalnim letalom. Bilo je zgodaj zjutraj in bilo je monsunsko obdobje, zato je dobilo jezero večje razsežnosti. Z avtomobilom smo krožili po mestu in pobirali popotnike. Kakšnih deset nas je bilo in kmalu smo prišli do vasice ob jezeru, ki je bila nekakšno pristanišče. Vas porušenih streh je na kolih potisnjena od bregove in tudi vonj v zraku se ujema s takšno podobo. Do Phnom Penha vozi manjši gliser in po kakšni uri smo bili že daleč sredi jezera. Pot je bila videti dokaj varna, čeprav sem nekaj mesecev kasneje doma bral, da so rečni gusarji zajeli prav ta gliser in oropali 90 potnikov na krovu. Ležal sem na strehi in gledal rjavo vodo Tonle Sapa, ki se je lesketala v opoldanskem soncu. Za okoliške prebivalce je jezero vir preživetja. Nekateri so si na njem zgradili hiške, ki v monsunskem obdobju komaj zdržijo breme nekajkrat višje gladine vode. Pred hiško je čolniček in kakšna stara ribiška mreža. Po nekaj urah smo prišli v Phnom Penh staro, onemoglo in sivo prestolnico nekdanje Kampučije. Ceste Phnom Penha so bile polne in nekateri so že vozili avtomobile in japonske mopede. Podoba mesta, v katerega so s kitajsko pomočjo 17. aprila 1975 vkorakali Rdeči Kmeri, še vedno odraža breme, ki ga je nosilo v času vojne. Rdeči Kmeri (Khmer Rouge) so prišli kot osvoboditelji in zavezniki naroda, vsaj videti je bilo tako. Ukane sprva ni spregledal nihče, kasneje pa je bilo prepozno. Pol Pot v Franciji šolan simpatizer trdega komunizma, je postal njihova najbolj težka nočna mora. Ljudje v črnih uniformah z rdeče-belimi rutami so delali nove ljudi, kmečko družbo po vzoru komunizma. Ljudje so umirali v delovnih taboriščih in Phnom Pehn je postal mesto duhov. Po ocenah je umrlo od 1.5 do 2 milijona ljudi. Morda več. Veliko ljudi je invalidnih in polpretekla zgodovina še vedno živi v dušah tistih, ki so prihajali v mesto in tam nadaljevali življenje. Korupcija se bohoti in tudi prostitucija je dobila izjemne razsežnosti. Veliko otrok "sodeluje" v tej umazani igri in mafija, ki se ukvarja s prodajo otrok in pedofilijo, je vse močnejša. In kaj še lahko mesto ponudi? Nekaj hotelov, ulice revnih ljudi, nekaj kulture in dediščino vojne. Danes se vojna trži in na vsakem programu za turiste se poleg kraljeve palače, nacionalnega muzeja, ruske tržnice in Wat Phnoma obvezno znajdejo tudi Choeung Ek-Killing fields (polja smrti 17000 mrtvih), Toul Sleng Museum (največji zapor, bolj znan kot Security prison S-21 v Phnom Penhu 16000 mrtvih) in delovna taborišča. Zevajoče luknje napol izkopanih ljudi, skladovnice kosti, na stotine lobanj, porušeni templji, zaporniške celice, mučilnice in naprave za mučenje z ilustracijo uporabe. Tiho in nekako hladno je tam.