V splošnem psihoterapija izhaja iz naslednjega dejstva: manj ko se zavedamo naših motivov, občutkov, misli, dejanj in zaznav, bolj nas ti nadzirajo in bolj smo vpeti v stare vzorce, ki niso več produktivni. Rešitev je v širitvi zavedanja in odkrivanju tega, kar so doslej zastirali simptomi. Ključ psihoterapije je torej – zavedanje. A česa se moramo začeti zavedati? Ne, to niso samo neki pozabljeni otroški spomini (vsega ni vedno kriva mama!); najpomembnejše je, da vnovič stopimo v stik z izkušnjami, ki smo se jim doslej izogibali (človeku, ki ustrahuje druge, se denimo ni treba spomniti, kdo ga je ustrahoval v otroštvu, marveč svojih strahov, ponižanj in nemoči). Če naj premagamo simptome, se moramo soočiti s tistim, zaradi česar smo oblikovali obrambne mehanizme; soočiti se moramo s svojo najhujšo moro. Ko ugotovimo, kaj je tisto, kar si z vso svojo energijo želimo preprečiti čutiti, se bomo počutili bolje in bomo tudi bolje delovali.