V eni izmed knjižnic so mi potrdili, da si otroci radi sposojajo dogodivščine o Žlopih, ki sta jih s Ferijem objavljala najprej v Cicibanu, od leta 1999 pa izhajajo kot slikanice. Žlopi niso polži, ampak najhitrejša bitja pod soncem, in Igor ve, da so se mu dobro posrečili. Pomembno je, pravi, da jim nadeneš ustrezen izraz, ki lahko vodi malega bralca. Prizna, da so kdaj tudi težave; z anatomijo, s perspektivo, recimo pri opremljanju treh večernic (serija Ferijevih zgodb je predlani prejela nagrado večernica, Prešernova družba pa se je odločila za izdajo treh ilustriranih v zbirki Mislice), pravljičnih zgodb, ki so pravzaprav namenjene sodobnemu mlademu ali že odraslemu bralcu. In tako smo odrasli dobili knjige, ki so po vsebini pravljične, po obliki - italijanski vezavi - spominjajo na otroške slikanice. Ilustratorjeve rešitve nas izzivajo, da pobrskamo za svojim nekoliko izgubljenim otroškim svetom in ga združimo z izkušnjami, ki jih prinašajo človeška naivnost, čista hudobija, celo poltenost in razne nebodigatreba pritikline odraslega značaja. In seveda ljubezen kot njuna najvišja vrednota, sta za popotnico knjigam napisala oba avtorja. Namenoma pravim oba, ker v slikanicah nastopata povsem enakovredno. »Ilustriranja ne moremo vedno enačiti z likovno umetnostjo. Sam se nimam za umetnika, ki želi knjigo dopolniti z umetniško ilustracijo; taka je ponavadi, neodvisno od teksta, avtonomen izdelek. Sam se tu ne čutim kompetentnega, moram pa priznati, da niti nisem dobil možnosti tako razmišljati. Celo bolj me privlači omejena svoboda, recimo tako kot pri oblikovanju poštnih znamk. V resnici si nikoli nisem želel imeti svojega razpoznavnega rokopisa. Če mi rečejo, da sem razpoznaven, to zame pomeni, da se ponavljam. Trudim se biti všečen, kljub temu pa mora ilustracija živeti svoje življenje; če je le dopolnilo tekstu, potem deluje kot formalnost. Ko sem ob večerih bral svojima dvojčkoma, sem opazil, da ju likovna oprema bolj vznemirja, če ne prikazuje le tistega, kar je napisano. Želim torej ustvariti vzporedno zgodbo.« Tudi s tem, ko jo umesti v časovni okvir; Lainščkova Lepa Angelika je pristala v fin de sičclu, Ignacija v kostumu iz ruskih oper, recimo Žar ptice (kot otrok je obiskoval balet). Igorjeva »vzporedna zgodba« omehča narativni tok v Ignaciji in njenem angelu, v katerem sta avtorja ilustracijo, ki prikazuje obglavljenje, zamenjala z alegoričnim ljubezenskim prizorom. Pravi, da si je občutek za te stvari pridobival že pred mnogimi leti, ko je v oglaševalski agenciji risal »storyboarde« za filme in reklame.