Če je komedija svet zase, potem je Jerry Lewis njen Bog. In vsi vemo, kako je z Bogom: v nekaterih deželah ga ne priznajo. Sliši se morda ironično, toda do Lewisa je bila najbolj hladna prav Amerika. Privlačil jo je - in odbijal. Love-hate. Hate-love. Ne da so ga sovražili, toda zares ljubili ga tudi niso, nikoli, specifično - nikoli ga niso vzeli resno. Niso ga hoteli vzeti resno. Dali so mu vedeti, da ga ne priznajo. Iz maščevanja. Razlog? Javna podoba Jerryja Lewisa je bila preočitni paradoks: po eni strani egoističen, žaljiv, kapriciozen in defenziven ... po drugi pa infantilen, bebav, histerično smešen. Ameriški odnos do Lewisa je bil vseskozi shizofren in filmi, najprej kakopak serija komedij z Deanom Martinom, so povzeli to shizofrenijo: Lewis je bil vedno neprilagodljivi, nesprejemljivi, infantilni, manični idiot, Martin pa je bil vedno čedni, snažni, naoljeni, koketni, konformistični šarmer, ki pobere vse nagrade, in jasno, Jerry je hotel vedno biti tak kot Dean Martin, toda vedno je potem končal le kot Jerry, idiot. Bil je človek, ki je za vsako ceno hotel, da bi ljudje v njem videli več, kot so videli, in ki je bil potem prisiljen narediti vse, da so videli natanko to, kar so videli. Potem sta se z Martinom bučno razšla, Lewis se je zlagoma prelevil v režiserja, postal totalni filmar, ustvaril dovolj nadrealističen svet, da je bil infantilni idiot v njem nekaj povsem normalnega, shizofrenijo pa multipliciral, tako da je v Družinskih draguljih (1965) nastopil v sedmih vlogah, češ - v eni me boste že priznali, huh. Toda l. 1963 je posnel klasiko, burleskno komedijo The Nutty Professor, po naše Dr. Jerryja čarobni napoj, v kateri je nastopil v dvojni vlogi - bil je čudaški, bebavi univerzitetni profesor, ki ga čarobni napoj prelevi v čednega, snažnega, naoljenega, žametnega, koketnega šarmerja Buddyja Lovea, v karikaturo Deana Martina potemtakem, češ, okej, saj vem, kaj ste ves čas hoteli - da bi bil tak kot Dean Martin. Drži, Dr. Jerryja čarobni napoj je bil Lewisov povsem osebni, intimni film: skušal je razčistiti sam s sabo. Kar nas pripelje do Trčenega profesorja, ki predstavlja remake Dr. Jerryja čarobnega napoja in v katerem Eddie Murphy nastopa v sedmih vlogah, tudi v vlogi grotesknega, plahega, trčenega, neprivlačnega dvestokilskega univerzitetnega profesorja, biokemika Shermana Klumpa, ki se za potrebe znanosti in seksi Jade Pinkett prelevi v koketnega, atraktivnega, snažnega, naoljenega Buddyja Lovea. In potem spet nazaj v Klumpa. Pa spet v Lovea. In potem spet nazaj v Klumpa. Pa spet v Lovea. In potem spet nazaj v Klumpa. Pa spet v Lovea. In tako dalje. Šur, transformacije so specialne in efektne, na las podobne onim iz Maske, toda od vsega skupaj ostane le površina - fitness, aerobika, morphing, kultura telesa (joj, sem predebel ali presuh), pa čeprav jo Murphy sadistično parodira. In dalje, humor je brez vertikale, saj se drži le telesa: vsi gagi, oh, tehno-gagi pravzaprav, so namreč genitalni in ekskrementalni, še najbolj podobni prdcem (Butec in butec). Pač film, v katerem si skušajo vsi rešiti le telo, ne pa tudi duše. Ironično: film aerobiko kritizira v jeziku aerobike, oh, aerobičen film. Zato je res skrajno idiotsko, da si nizki, do včeraj propadli Eddie Murphy rešuje imidž z rimejkom filma, v katerem si je Jerry Lewis odrešil dušo. Da se razumemo: Amerika in svet sta Murphyja zavrgla zato, ker je začel igrati v slabih komedijah. In oh, zelo rad bi videl manekenko, ki bi svojemu dvestokilskemu tipu rekla: ljubim te takšnega, kakršen si.