Gimnazijec Mare ni maral kač, še malo bolj je sovražil matematiko, najbolj pa neusmiljeno profesorico. Pa ne da bi mu šola povzročala kakšno posebno travmo, ne, nekatere predmete se je učil s pravim užitkom. Samo da ne bi bilo Barbke in njene ogabne matematike. Nenehno se je boril za tisto famozno dvojko, ko je že mislil, da se je za las izvlekel, je že spet fasal kol in je bil ponovno pod vodo. Čisto mu je vzelo voljo, ni se več učil, bil je vse bolj živčen in napet, začel je kaditi in špricati pouk, bil je na tleh, tik pred tem, da šolo obesi na klin ter vse zavozi, ko se mu je iz Genove oglasil oče, kapitan na tuji tovorni ladji. Stari mornar Luka ga je s svojo vedrino takoj spravil v dobro voljo. Bil je posebne vrste človek, dobričina in večni optimist, vse življenje popotnik in vagabund, Maretova mama je za bivšega rada rekla, da je ena sama zguba od moškega, a ni bilo čisto tako. Nekakšen notranji čut pa je mornarja, tokrat prvič v življenju, glasno opozarjal, da je njegov edinec v težavah, nemudoma je sedel na prvo letalo in prišel domov. Mare ni ničesar zatajil, po resnici je povedal, da je čisto zabluzil ter da zaradi stroge učiteljice matematike tudi po čudežu ne bo naredil. Da ne? se je zarežal njegov stari, že močno osivel, a še vedno čeden gospod v krepkih srednjih letih. Fant, povej, kje najdem to vašo Kobro. Boš videl, kaj zmore stari morski volk. Dvojka bo, ti zagotavljam!