iz ohranjenih besedil, je od Homerja naprej v resnici že literatura. Pomislek ni nov; tudi sodobnim antropologom in etnologom se je grški mit pogosto zdel irelevanten, ker ga ne poznamo iz obdobja, preden se ga je polastila poezija; homeroslovci-oralisti denimo v homerskih pesnitvah odkrivajo sledove nepesniške pripovedne tradicije. Vendar je odrivanje špristnega’, šneliterarnega’ grškega mita (v nasprotju s šsekundarnim’, šliterarnim’) v neolitik12 vprašljivo. Mit zunaj jezikovnega ali likovnega medija ne obstaja. Eden od možnih kriterijev, povezanih z definicijo mita kot (anonimne) štradicionalne bajke’, je pismenost. Ne samo zato, ker šele zapis omogoči fiksiranje besedila, temveč tudi zato, ker individualne avtorje vpiše v kolektivni spomin. A tudi v primeru, da definicijo mita povežemo z ustno kulturo, je mogoče v to kategorijo vključiti vso mitološko tradicijo v obdobju med Homerjem in Platonom, torej v obdobju, ko je zapis sicer imel odločilno vlogo v procesu ustvarjanja besedil, a zanemarljivo vlogo v procesu njihovega posredovanja. Individualnost atiških tragikov predpostavlja njihovo vključenost v ritual, v politične ustanove demokratičnih Aten in v kontinuiteto tradicionalnih zgodb; branje tragedij pod vidikom estetike individualnega genija je eno od legitimnih kreativnih branj, ki pa ustvarja umetno in anahronistično konkurenco med šumetnostjo’ ter politiko in ritualom. Tudi druge pesniške zvrsti arhaične dobe so po svojem značaju in bistvu performativne, četudi so nastale kot zapis. Heziod, prvi evropski pesnik, ki svoje ime vpiše v svoje avtorsko besedilo, je nastopal na rapsodskih tekmovanjih, njegovi orientalski zgledi, ki jih poznamo prek hetitskega posrednika, pa imajo za seboj večtisočletno tradicijo pismenosti. Platon, sicer vernik žive dialoške besede in zaničevalec mrtve črke, a tudi kritik vsakovrstne mitologije, ta paradoks v dialogu Kritias (najbrž