Novonastale vzhodne države pač upajo, da si bodo s članstvom v Evropski skupnosti pridobile ekonomske in politične privilegije, nedolžnost pa ohranile neomadeževano. Vendar je politična in predvsem kulturna suverenost malih ter gospodarsko šibkih držav v organizmih, kakršen je združena Evropa '92, upravičeno dvomljiva. Misel o Evropski skupnosti ali o ZDE (Združenih državah Evrope) ni nova. Prva sta jo v javnosti izrekla Marquess of Salisbury 11. aprila l888 v Caernarvonu in Winston Churchill v Zürichu 19. septembra 1946, ob zmagi nad Hitlerjem, ki je tudi imel podobne zamisli. Pozneje je Evropska skupnost spet postala aktualna v času hladne vojne in vse ekspanzivnejše dominacije ameriškega in japonskega kapitala v svetu in Evropi. Šlo je predvsem za vzpostavitev enotnega tržnega mehanizma razdeljenih in razparceliranih zahodnoevropskih držav, za skupno obrambno, trgovinsko in politično strategijo proti Ameriki, Japonski in seveda Varšavski zvezi. V določeni meri je zamisel o evropskem združenju pospešila razkroj vzhodnoevropskega bloka. Danes, po razpadu komunistične Evrope in ob ponovni ekspanziji nemškega kapitala, je tik pred uresničitvijo zahodnoevropska unija postavljena pod vprašaj. Evropska zgodovina je zgodovina regij in zgodovina razlik z večtisočletno tradicijo. Vsako združevanje v dominantne politične bloke pomeni zatiranje razlik in diktat večine manjšini. Še posebej to velja v času satelitske civilizacije. Zahodna Evropa se združuje na gospodarskih in ne na duhovnih postulatih, na zakonu trga in ne iz etičnih nagibov, iz strahu in ne iz poguma. Če se bodo v letu 1992 razvite evropske države dejansko formalno združile na takšni podlagi in brez celovitega sodelovanja vzhodnega dela Evrope, bo to pomenilo ponovno radikalno delitev celine, v sami skupnosti pa bo porast tehnokracije in politokracije (menedžmenta) popolnoma odpravil metafiziko.