“Povej gospe Franki, naj obdržijo mojo sliko v Centru Bratuž, ker so bili prijazni z menoj, in tudi zato, ker je prav, da ostane nekaj mojega v Centru!” se mi je nasmehnil po skupinski razstavi v Centru Bratuž. In je šel svojo pot, kot vedno. O sebi je rad dejal, da sam slika s sabljo, saj je ljubil širok zamah, mastne namaze, drzne barve, širna polja in prepričljivo uravnovešenost likovne kompozicije, ki ni nikdar prisegala na drobnjakarstvo. Širokega srca, umetnik do konca, ni znal živeti in je tudi zato živel na robu. Prav zato ga bomo še kako pogrešali vsi tisti, ki smo ga imeli radi in smo se z njim iskreno veselili vseh njegovih razstav in novih slik. Pogrešali pa ga bodo tudi tisti, ki ga niso razumeli, ne nazadnje tudi tisti, ki so ga izkoriščali, in teh ni bilo malo. Pogrešalo ga bo mesto, kajti umetnik, kot je bil Nico Di Stasio, je tista sol življenja, ki da smisel in “okus” mestu, je tista sol, ki naredi neko naselje zares mesto in je zato mesto manj mesto, ko tak umetnik umre. Ko se ga spominjamo ob odhodu, imamo pred očmi njegov melanholični nasmeh in ob spominu nanj takoj pomislimo, da je sedaj naš Nico dosegel tisti večni mir, ki ga je vedno iskal v svojem slikarstvu, a malokrat našel in nam je tudi zato njegovo slikarstvo tako všeč. Čas bo gotovo pokazal, da je bil Nico Di Stasio zelo velik slikar, o čemer bodo sedaj nemo in nevsiljivo govorila njegova umetniška dela, ki nam govorijo tudi o Nicovem in našem tihem iskanju neminljivosti in večnega! Jurij Paljk