»Gospod Harding, prosim, oprostite mi, res sem le stara, nevedna čistilka, ampak morate iti na grob. Morate. Ne za njiju. Zaradi sebe! Spominjam se svoje mame, bog ji daj večni mir, ko mi je pripovedovala neko staro irsko pripovedko, njej pa jo je pravila že njena babica v grofiji Galway. Govori o mladi ženski iz majhne obalne vasi, ki je izgubila svojega edinega sina, ker je s pečine padel v prepad. V mesecih, ki so sledili, je bilo njeno življenje ena sama žalost, solze, jok, tesnoba in žalovanje. Ko je prišel naokrog sinov naslednji rojstni dan, se je odločila ves dan preživeti na njegovem grobu, na poti tja pa se je ustavila v vaški cvetličarni in kupila cvetje pri starem cvetličarju. Ko je plačala svoj šopek in že odhajala, se je znova ustavila in opazovala starega gospoda, kako previdno trga suho in ovenelo listje od rastline, posajene v cvetlični lonček, za katero se je zdelo, da nima več življenja. 'Zakaj zapravljate čas s to mrtvo rastlino?' je vprašala in starec je odgovoril: 'Saj ni mrtva. Oh, nekaj njenih listov je končalo s svojim življenjem, ampak vidite, tukaj zgoraj na steblu je še vedno zelena. Z nego in ljubeznijo bo ta rastlina še mnogo let rojevala svoje cvetje. Mlada dama,' je dejal, 'mnogi ljudje so kot rastline. Trpijo za strašno izgubo – morda otroka ali žene ali moža – in dopustijo, da se spremenijo v ovenela stebla, brez upanja in življenja. Po drugi strani pa je veliko drugih, ki posušenim delom pustijo, da odpadejo, sami pa živijo dalje, dihajo, pojejo, se smejejo in tako še naprej proizvajajo listje in cvetje, leto za letom, toliko časa, kot jih potrebuje Bog.'«