tvijo pravil v neko hierarhično strukturo, ki razreši nasprotja med njimi. Poleg tega že dolgo obstaja tudi pristop k etiki, ki ga zapleti, zaradi katerih je uporaba preprostih pravil težavna, ne omajejo. To je konsekvencialističen pogled. Konsekvencialisti ne izhajajo iz moralnih pravil, temveč iz ciljev. Dejanja vrednotijo po tem, koliko prispevajo k tem ciljem. Najbolj znana, čeprav ne edina, konsekvencialistična teorija je utilitarizem. Klasični utilitarist ima dejanje za pravilno, če v primerjavi s katerimkoli drugim dejanjem ustvari enak ali večji prirastek sreče vseh tistih, na katere vpliva, in za zgrešeno, če tega ne ustvari. Posledice nekega dejanja se spreminjajo glede na okoliščine, v katerih je izvršeno. Zato utilitarista nikdar ne moremo obtožiti pomanjkanja realizma ali togega sledenja idealom, ki je brez posluha za praktične izkušnje. Utilitarist bo laganje ocenil kot slabo v nekaterih okoliščinah in kot dobro v drugih, odvisno od njegovih posledic. Tretjič, etika ni nekaj, kar bi lahko razumeli le v povezavi z vero. Etiko bom obravnaval kot povsem neodvisno od vere. Nekateri teisti trdijo, da ni etike brez religije, saj »dobro« ni nič drugega kot »to, kar Bog odobrava«. Platon je pred več kot dva tisoč leti takšno domnevo spodbijal z argumentom, da bogovi, ki odobravajo nekatera dejanja, to počnejo zato, ker so ta dejanja dobra, kar pomeni, da niso dobra zato, ker jih odobravajo bogovi. Alternativno stališče pa ima božje odobravanje za nekaj povsem samovoljnega: če bi bogovi slučajno odobravali mučenje in obsojali pomoč sosedom, bi bilo mučenje dobro in pomoč sosedom slaba. Nekateri sodobni teisti so se iz tovrstne dileme skušali izviti z vztrajanjem pri trditvi, da je Bog dober in torej nikakor ne bi mogel odobravati mučenja; ampak ti teisti so se ujeli v lastno past, kajti kaj sploh razumejo, ko trdijo, da je Bog dober? Da Bog odobrava Boga? Tradicionalno je bila pomembnejša vez med religijo in etiko tista, po kateri naj bi religija priskrbela razlog za pravilno ravnanje, in ta je, da bodo krepostni nagrajeni z večno blaženostjo, ostali pa se bodo cvrli v peklu. Vsi religiozni misleci tega argumenta niso sprejeli: Immanuel Kant, res pobožen kristjan, je preziral vse, kar je dišalo po koristoljubnem vzgibu za spoštovanje moralnega za15