V Tsavu nam ni nikoli dolgo manjkalo takega ali drugačnega razburjenja. Če tabora nista napadala ljudožerska leva, so ga obiskovali leopardi, hijene, divji psi in drugi prebivalci džungle okrog nas. Te živali so povzročale škodo čredam ovac in koz, ki smo jih imeli za oskrbovanje našega komisariata. Kadar koli nam je uspelo v past ujeti katerega od teh plenilcev, je vedno nastalo veliko veselje. Še posebej krvoločni so bili leopardi, ki so pogosto ubijali zgolj za zabavo, ne da bi plen potrebovali za hrano. Teh živali nisem maral, saj je neke noči ena od njih brezobzirno poklala vso mojo čredo. Takrat sem imel kakih trideset ovac in koz, ki sem jih gojil zaradi mleka in mesa. Vsak večer ob sončnem zahodu so jih zgnali na varno v slamnato kočo, ki je stala v kotu moje *bome*. Neke še posebej temne noči me je vznemiril strašanski hrup v tej kolibi. Ker pa se je vse to dogajalo takrat, ko ljudožerca še nista bila pokončana, si ni nihče upal ven, da bi preveril vzrok nemira med živalmi. Sam sem bil prepričan, da je vsiljivec eden od "demonov", storiti pa nisem mogel drugega, kakor da sem večkrat ustrelil proti kolibi in upal, da ga bom s tem odgnal. Kljub temu pa je hrup še trajal in se je polegel šele čez nekaj časa. Nastala je tišina. Ko se je zdanilo, sem odšel do koče, da bi preveril, kaj se je zgodilo. Tam pa sem na svojo veliko jezo našel vse koze in ovce ležati na tleh s pregriznjenimi goltanci. V steni kolibe je bila luknja, po sledovih, ki sem jih našel vsepovsod, pa sem ugotovil, da je vsesplošni pokol zagrešil leopard. Požrl ni niti ene živali, pobil jih je torej iz čiste krvoločnosti.