Ključni problem, da prihaja do napetosti v odnosu med državo in verskimi skupnostmi, pravzaprav največjo med njimi - katoliško Cerkvijo, vidim v dejstvu, da v naši družbi nimamo jasno opredeljenega tega odnosa. Do enotnih stališč je v pluralistični družbi težko priti tudi pri manj občutljivih vprašanjih. Pa tudi ni nujno. Pomembno pa je, da družba doseže večinski konsenz in da ga tudi kodificira v ustavi in zakonih. Poskusi nekaterih teologov ob ustavni razpravi, da bi se črtalo ustavno določilo o ločitvi med državo in Cerkvijo, niso želi uspehov. Javnost jih je razumela kot izrazito anahronistično težnjo. Toda razdvojenost pogledov ostaja. To dejstvo pa na eni strani sili državni aparat in politično nomenklaturo v politiko kompromisov, kar na drugi strani pušča Cerkvi odprt maneverski prostor tudi za izsiljevanje pri reševanju konkretnih vprašanj. Izsiljevanje seveda iz stališč slovenske civilne družbe, ki ima glede verskega pouka v šolah, financiranja Cerkve ali recimo glede njene pedagoške in socialne dejavnosti povsem laična stališča. Seveda po so te zahteve samoumevne z vidika Cerkve in njenega razumevanja lastne pozicije v družbi. V demokraciji pa so načelno zakonite vse zahteve, če ne rušijo načela enakopravnosti, avtonomije in drugih temeljev demokratičnosti. To ne pomeni, da mora družba tudi sprejeti tovrstne zahteve. Družbeno pogodbo, ki jo predstavljajo ustava in zakoni, v demokracijah pač določa večinski konsenz. Najobičajnejši način doseganja tega konsenza je glasovanje v parlamentu. Brezprizivno pa naj bi bilo za demokratični družbeni ustroj referendumsko izjasnjevanje prebivalstva. - In morda se slovenska katoliška Cerkev ne bo prej pomirila z dejstvom, da je slovenska družba globoko sekularizirana, dokler ne bo nedvoumno soočena z večinsko voljo.