Aves, ptičji kralj, Kozel vrtnar in Belin so barvite pripovedi o popotovanjih duha, ki v svojstveni pravljičnosti ohranjajo reminiscence tako na slikarkino barvno intenzivno obdobje v sedemdesetih letih kot na metafizično občutenje njenih kasnejših upodobitev, zlasti vilinskih ženskih bitij, postavljenih pred quattrocentistično mistično pokrajino. Obenem pa tudi zaradi Svetinovih zgodb, ki skušajo bralcu slikovito in poetično predstaviti denimo začetek sveta, pa Avesa, očeta in kralja vseh prihodnjih rodov, vsakovrstne ptiče, čudovite vrtove, polne ptic, metuljev, rož, vonjev in zvokov knjižne upodobitve Metke Krašovec bolj kot ostali opus neposredno zrcalijo njene izkušnje s soočanjem nam bolj oddaljene in eksotične kulture neevropskih narodov. Mojstrovine večinoma anonimnih umetnikov, ki so v barve in jasne, pogosto simbolične oblike ujele realno in mitsko podobo svojih krajev in s tem ohranjale ne le tisočletni spomin, marveč tudi posebno duhovno moč, so bile Krašovčevi verjetno napisane na kožo, saj sta intenzivna barvna skala in stilizacija predmetnega sveta v ploskovite like že od vsega začetka določali njen avtorski izraz. Te živopisane ilustracije v knjigah zato neposredno sploh niso tako zelo odvisne od knjižne predloge, kot se morda zdi na prvi pogled, saj se kakor čarobni vrtovi kratkotrajnih poletij v Deželi snegov iz beline brezprostorja in brezčasja kot privid pojavljajo živali, osebe, včasih celo pokrajina, zlasti pa sanjsko lepi vrtovi Metke Krašovec. Čeravno v njih slutimo živopisano favno in floro Južne Amerike, meditativne zenovske slike mesečin ali v divjih barvah upodobljena tibetanska božanstva in duhove, se skoznje zrcali obličje kozmičnega, tistega daljnega začetka in konca, h kateremu vsak po svoje hrepeneče stremimo.