Otroštvo je prešlo v dobo odraščanja in znašla sta se pred dilemo, ali izbrati balet za vse življenje ali pa ga pustiti kot eno izmed otroških navdušenj. Tanja si je ob koncu osnovne šole želela postati veterinar oziroma živinozdravnica, a je, tudi na osnovi sestrinih izkušenj z medicino, ugotovila, da obojega ne more početi. Izbrala je srednjo baletno šolo v Ljubljani. Sergiu se je kljub še vedno trajajočem navdušenju nad nogometom raje odločil za balet. "Sicer mi je bilo malo žal, da sem moral končati kariero nogometnega vratarja, a sem kmalu spoznal, da lahko tukaj razvijam svoj talent, na katerega me je opozarjal že oče. Obenem pa je bil poklic umetnika v mojem okolju zelo cenjen." Pot ga je pri štirinajstih zanesla v Cluj Napoco, eno od priznanih baletnih šol v Romuniji. "Bilo je 'super' oditi od doma, v večje mesto. Nisem pa bil popolnoma svoboden. Družbo mi je delal leto starejši brat, v tem mestu pa je živel tudi moj stric, pri katerem sva preživela večino vikendov". Šola in internat daleč od doma - Cluj leži sredi slavne Transilvanije, Sergiu pa je rojen na moldavskem koncu - sta mu pomagala odkriti talent, pričel je uživati v baletu in spoznal mnogo prijateljev, od katerih mu nekateri delajo družbo še danes v mariborskem gledališču. Edina stvar, ki mu je povzročala probleme, je bil strog, skorajda vojaški urnik. "Vstajali smo ob šesti uri zjutraj, po zajtrku imeli baletni trening, potem baletne učne ure nekje do dvanajstih, pa klasične predmete do treh, po premoru za kosilo pa imeli od šestih popoldan do devetih zvečer ponovno baletne vaje. Seveda sem še vedno, tudi v baletni dvorani, igral nogomet, in verjetno se imam tudi temu zahvaliti, da sem bil v mariborskem gledališču pred tremi leti proglašen za najboljšega vratarja (smeh)."