Kot velja za vse velike strasti, je tudi Amelio njena ljubezen do letalstva zadela iznenada. Novembra leta 1918, ko je delala kot medicinska pomočnica v bolnišnici v Torontu, kjer so se zdravili kanadski ranjenci iz 1. svetovne vojne, si je vzela kratek odmor za obisk lokalnega letališča. Ko je videla letalo vzletati z zasnežene letališke steze, jo je prizor tako prevzel, da se je odločila postati pilotka. Letalstvo zanjo ni bilo nič težjega kot drzne pustolovščine, ki se jih je spominjala iz otroških let v Kansasu. Tako je leta 1921 že dobila pilotsko licenco. Odtlej je večino vikendov preživljala na letališču oziroma nad letališčem v bližini Bostona, medtem ko je čez teden poučevala in skrbela za priseljenske otroke v bostonskem internatu. Med kolegi letalci ni ostala neopažena in leta 1928 ji je telefoniral nekdanji vojaški pilot, kapetan Hilton H. Railey, ter jo vprašal, ali je pripravljena preleteti Atlantik. Amelia takšne avanture seveda ni hotela zamuditi in je takoj pristala. Railey je pripravljal »ženski« prelet Atlantika po naročilu Georgea Putnama, publicista in mojstra za stike z javnostjo ter kasnejšega Ameliinega moža. Putnam je na veliko služil na račun Lindberghovega preleta čez Atlantik in je želel ponoviti vso zgodbo še z žensko udeležbo. Ker je bila -- kot smo že omenili -- Amelia precej podobna Lindberghu, ji je bil sedež v letalu tako rekoč zagotovljen.