Verjetno se je marsikateri odrasli nosilec virusa hepatitisa B globoko zamislil, ko se je ob pisanju društva SVOOD poskušal uvrstili v eno izmed navedenih rizičnih skupin. V razvitem svetu je mogoče samo pri okoli tretjini okuženih ugotoviti izvor okužbe. Žal laiki ne poznajo zgodb s hepatitisom B okuženih mamic, ki prinašajo na cepljenje svoje dojenčke. Večina mamic nikoli ni imela zlatenice; kako so se okužile, ne vedo; ne spadajo v nobeno izmed rizičnih skupin; okužbo so odkrili med nosečnostjo s preiskavo krvi. Tudi ne poznajo 16-letnika, ki je pri dveh letih prebolel hepatitis B, sedaj pa je trajni nosilec. Pred štirinajstimi leti je deček zbolel prvi, za njim pa še dva družinska člana. Kako se je okužil, ni bilo moč ugotoviti. Hodi na stalne kontrole delovanja jeter, pri štirih letih pa se je naučil, da ne posoja zobne krtačke in uporablja svoj kozarec. Ve, da bo moral bodočemu dekletu zaupati, da je okužen, uporabljati kondom ali se z dekletom dogovoriti, da se bo cepila še pred prvim spolnim odnosom. Zamislimo se lahko tudi ob primeru hudega akutnega hepatitisa B konec letošnjega poletja. 53-letna žena je zbolela dva meseca po tem, ko je na slovenski obali nudila prvo pomoč poškodovanemu italijanskemu turistu. Slovenci tudi sami potujemo v dežele, ki imajo visok delež nosilcev hepatitisa B, zato je otroke potrebno cepiti ob najbolj ustreznem času. Ta nastopi takrat, ko je ogroženost še majhna, zajem pa dober. Obe moji starejši hčerki sta cepljeni, drugi »zavedeni« starši naj svojo »zavedenost« komentirajo sami.