in Korff, 1999; The Journal of Urban Technology, 1995; Dunn, 1994). Izguba moči na nacionalni ravni ustvarja možnost za nove oblike moči in politike na subnacionalni ravni. Kolikor se je nacionalno kot posoda socialnega procesa in moči razbilo (Taylor, 1995; Sachar, 1990), odpira možnosti za geografijo politike, ki povezuje subnacionalne prostore prek meja. Mesta so prva v tej novi geografiji. Eno od vprašanj, ki temu sledijo, je, kako in ali smo priče oblikovanju novega tipa transnacionalne politike, ki je locirana v teh mestih. Imigracija je denimo eden velikih procesov, prek katerih se konstituirajo nova transnacionalna politična ekonomija in translokalne gospodinjske strategije (Portes, 1995; Bachu, 1985; Mahler, 1995; Hondagneu-Sotelo, 1994; Boyd, 1989; Georges, 1990). Te so močno zasidrane v glavnih mestih, ker je večina imigrantov v razvitem svetu – v ZDA, na Japonskem ali v Zahodni Evropi koncentrirana v glavnih mestih. Po mojem mnenju je to danes eden konstitutivnih procesov globalizacije, čeprav v prevladujočih ocenah globalne ekonomije ni priznan ali predstavljen kot tak (Sassen, 1998, prvi del; Skeldon, 1994). Ta konfiguracija vsebuje zmožnosti za združevanje prek nacionalnih meja in vse večjih konfliktov med mesti. Globalni kapital in nova imigrantska delovna sila sta glavna pobudnika in akterja procesov transnacionalizacije in sta v medsebojnem spopadu na globalni ravni, zato tekmujeta drug z drugim tudi znotraj mest (Bonilla idr., 1999; Sassen 2000a, b, 1998, prvo poglavje). Raziskovanje in teoretiziranje o teh vprašanjih bo zahtevalo pristope, ki so drugačni od tradicionalnejših študij političnih elit, lokalnih strankarskih politik, sosedskih združenj, imigrantskih skupnosti itn., ki so v urbanih študijah konceptualizirale politično pokrajino mest in metropolitanskih regij. Eden od načinov razmisleka o političnih posledicah tega strateškega transnacionalnega prostora, zasidranega v globalnih mestih, je v oblikovanju novih zahtev. Mesto se je dejansko pojavilo kot prizorišče novih zahtev – zahtev globalnega kapitala, ki uporablja mesto kot »organizacijsko dobrino«, pa tudi kraj deprivilegiranih sektorjev urbanega prebivalstva, ki so v mednarodnem merilu pogosto obravnavani kot kapital globalnega mesta. »Denacionalizacija« urbanega prostora in nove zahteve nadnacionalnih akterjev sprožajo vprašanje, za čigavo mesto gre.