Da bi bili večerni rituali umirjanja res umirjeni, je seveda nujno potrebno imeti dovolj časa – in začeti dovolj zgodaj. Težava, ki vznikne v premnogih družinah, je v tem, da starejšega otroka razvažamo po dejavnostih, ki trajajo daleč v večer, mlajši pa se bolj ali manj potrpežljivo vozi z nami. V tem primeru je govoriti o umirjenem večeru res nesmisel. Toda organizacija družinskega življenja je odgovornost staršev, postavljanje prioritet prav tako. Mi smo tisti, ki se odločimo, da je neka zunajšolska dejavnost bolj pomembna kot miren, dolg večer, in nismo žrtev, ki ne more storiti nič. Pomembno je, da se tudi v takšnih primerih zavedamo, da gre za našo odločitev, in proces izpeljemo odgovorno, brez zvračanja očitkov ali živčnosti na otroke. Naša umirjenost bo nedvomno umirila tudi naše otroke. Sploh pa zvečer.