V športu ni demokratične zaščite šibkejših. Zato ga zahodna demokracija tudi potrebuje. Da se lahko s polno legitimnostjo naslaja in sprošča nad tem, kar jo v resnici edino sprosti in kar v življenju tudi sicer velja, vendar pa si v parlamentih, kjer se obljublja enakopravnost, tega pač nihče ne upa izgovoriti. Da zmagujejo močnejši oziroma da se tako kot v fuzbalu pomnijo rezultati, igra pa pozablja. V politiki se namreč bolj ali manj živi od igre, ne od golov. Pa vendar, dragi Hudi, ti na vprašanje, kako voditi ekipo, ne znam odgovoriti. Kot verjetno veš, obstajata dva koncepta. Trenerji, ki večer pred tekmo krožijo po mestu in kontrolirajo, ali se jim igralci morda ne zadevajo, in trenerji, ki pravijo, da jim je vseeno, kaj igralec počne zunaj terena oziroma da je važno samo to, kaj da na terenu. Načeloma sem pristaš inačice 2, vendar pa ne izključujem možnosti, da obstajajo tipi, ki razumejo zgolj represijo.