Prijatelj Esam, Maročan, mi je pripovedoval, da je moral, preden so ga sprejeli na tečaj za gorskega vodnika, preteči maraton, in to s spodobnim rezultatom; na ta način so preverjali njegovo vzdržljivost v izrednih razmerah. Temu slokemu Berberu z Visokega Atlasa to ni bil problem, a meni se je to merilo vseeno zdelo nekoliko pretirano. Ko je nato v razbeljeni puščavi, ki smo jo prečkali, nekomu postalo slabo, sem ga nenadoma zagledala, kako v svoji tuareško modri opravi teče čez sipine, po pomoč k drugi skupini. Videti je bil breztežen, drsel je po pesku, izginjal je za oranžno obarvanimi sipinami in se znova pokazal, potem povsem izginil, nato pa smo ga, puščavskega princa, spet ugledali, kako se vrača, nič upehan, celo nasmejan. Okoli dvainštirideset tisoč ljudi, ki so se minulo nedeljo zapodili bo berlinskih ulicah, ni oznanjalo vojnega poraza, kot oni revež, ki je tekel iz Šparte, in ni reševalo v pesku obnemoglih turistov. Njihov glavni motiv za to precej mejno početje je bilo merjenje lastne vzdržljivosti, a ne le to: maraton je očitno, tako se je vsaj kazalo mojemu rahlo filozofično razpoloženemu duhu, nekakšen kolektiven, množičen obred. Več ko jih je, bolj so zadovoljni. In več ko je gledalcev, toliko hitrejši so. Ker sem sama bolj nagnjena k samoti ali kvečjemu k te^te-a`-te^te (dobesedno glava ob glavi, tj. zasebna, intimnejša druženja), me je ta element najbolj presenetil: maratoncem ne gre le za to, da bi v zgodnjih jutrih po mrzli rosi sami sebe preganjali do onemoglosti, si merili pulz, krvni tlak in druge reči, predvsem seveda čas, kar jim omogočajo številne naprave, ki so jih imeli tudi v Berlinu mnogi pripete na prsi in roke. To sicer počno vse leto, ko trenirajo, a na koncu jim gre za skupnost, za nekakšen maratonski Weltanschauung, pogled na svet skozi tek, za merjenje moči ne le s samim seboj, ampak tudi za primerjanje z drugimi. Še več, šele drugi jim določajo tempo, ritem in smisel tega početja. Rezultati bi bili, tako pravijo, veliko slabši, če bi tekel vsak zase, pred koncem pa bi jih nedvomno odnehalo še več. Z izjemo tistih v špici maratonci zares utelešajo olimpijsko načelo, da je važno tekmovati, ne zmagati, in tako med tekom solidarno pomagajo drug drugemu, z nasveti ali celo telesno oporo, kadar koga grabijo krči.Kdo teče?V nepregledni množici ljudi, ki so se usuvali iz avtobusov, podzemne železnice in ulic ter se stekali pred Brandenburška vrata, kjer je bil nedeljski štart, ni bilo mogoče razbrati nikakršnega starostnega, socialnega, fizičnega ali psihičnega vzorca. Bili so zelo mladi in tudi taki čez sedemdeset, bili so invalidi, ki so z vozički krenili pred tekači, bili so vseh spolov, tudi transvestit se je pražnje odel v oranžne tančice in se zapodil po progi, bili so komedijanti, eden je tekel z velikim plišastim medvedkom, drugi so zganjali burke tako pred začetkom kot med tekom in ob prihodu na cilj (ne vem, če vedno isti, ne vem, koliko energije to vzame); bili so tudi zagrizeni pripadniki svojih nacij z raznimi razmeroma neduhovitimi nacionalnimi simboli, pa tudi taki, ki so zazrti nekam vase stali pri strani, nekako odrezani od ostalih, morda zgolj skoncentrirani, morda osamljeni, morda tudi rahlo vzvišeni nad vsem tem »cirkusom«. Nujen suspenz pred štartom: predpripraveBerlinski maraton je drugi največji na svetu, za New Yorkom, interes zanj pa tako velik, da so prijave zbirali od začetka leta, do maja že dosegli zgornjo mejo in razpis zaprli. Udeleženci so prišli iz stotih držav sveta. Januarja je prijava stala 55 evrov, nato pa je bila vse dražja. Prijavljenci, ki se jim teka ni uspelo udeležiti, so svoja mesta odprodajali.Mnogi prijavljeni so veliki maraton tekli prvič, tako tudi naša novinarska kolegica Alenka Vesenjak, ki smo jo še posebej budno spremljali. Ti pionirčki so si v okviru svojih zmožnosti že spomladi poiskali tudi trenerje. Prva in najcenejša možnost je vsekakor virtualni trener na internetu, ki ti izdela natančen načrt treningov, te opozarja na pasti pretiravanja ali lenarjenja itn. Naslednji korak je trener iz mesa in kosti, ki ti pomaga pri tehniki in poškodbah. Nato se zapodiš. Tam na progi si sam. Za zadnja ogrevanja je poskrbel tudi Berlin: v soboto, dan pred maratonom, so organizirali prijateljski tričetrturni ogrevalni tek iz mestnega predela Charlottenburg do znamenitega stadiona, na katerem so bile leta 1936 olimpijske igre, ki so se v zgodovino vpisale kot cvet nacistične propagande. Danes je ta stadion kulturni spomenik. Upravičeno: tisto, kar je tedaj tako zelo navdihnilo Hitlerja in kar je Leni Riefenstahl ovekovečila v svojem filmu Olympia, še danes, ko so načrtovanja stadionov postala za arhitekte nadvse prestižna zadeva, v kateri tekmujejo zares najboljši, vzbuja občudovanje. Brez nacistične ikonografije in kiča danes tudi neoklasicistični kipi, ki so povzdigovali arijsko rasnost, ne vzbujajo več odpora, ampak kvečjemu zanimanje. A ko so maratonci pritekli na stadion, so se stari filmski posnetki v glavi zavrteli kar sami. Velika je moč podob.Za čisto poslednja ogrevanja pred štartom pa so v nedeljo zjutraj ob poskočni glasbi poskrbele še demonstratorke, ki so tekače spodbujale k razteznim vajam. Štart: prva žrtevPotem je šlo zares: na začetku dolge kolone kratkohlačnikov v oprijetih dresih, s številkami ter imeni na prsih, je bila seveda gručica najhitrejših, temnopoltih, in med njimi favorit, Etiopijec Haile Gebrselassie, ki je v Berlinu zmagal že trikrat – in tudi tokrat. Potem so po odsekih, označenih s črkami, sledili ostali, ki so sami ocenili, v kakšnem času so zmožni priti na cilj, in se temu primerno umestili v dolgo vrsto. Kmalu za prvo skupino najhitrejših se je v dir pognala tudi maskota letošnjega maratona, superga. V njej se je gotovo skrival kakšen ne preveč poučen prostovoljec, saj je bila njegova naloga predvsem postopanje, ne tek. A očitno ga je vsesplošna vznemirjenost požgečkala po petah, in superga je stekla, da je bilo veselje. Le kakšnih sto metrov: oprava je bila na ta vroč nedeljski dan le nekoliko pretopla, ubogo supergico je začelo zanašati, kot pijana je opletala med tekači, ki so jo nato odstavili na rob, povsem skuhano. Tako je, preden se je sploh zares začelo, neslavno končal prvi čevelj, padla je prva žrtev prehudih ambicij. Vsaka skupina tekačev je imela svojega vodnika, označenega z balončkom, ki je dajal ritem. Seveda so ga mnogi v želji po boljšem rezultatu prehiteli in tudi uspeli, a veliko se jih je preveč zagnalo in to jih je stalo tolikih moči, da so morali odstopiti. Med tekom so nekateri srkali nekakšne gele (bljak!), ogljikove hidrate, ob robu proge pa so jih čakali izotonični napitki za nadomeščanje izgubljene soli in banane. No, o bananah je znana krasna zgodba: maraton organizirajo tudi v Beogradu, slovi pa kot ena največjih organizacijskih katastrof. Tekačem namesto izotoničnih napitkov ponujajo navadno vodo, tako da zaradi pomanjkanja soli cepajo drug za drugim, banan pa jim ne olupijo (»pa valjda može i sam!«), ampak jim jih nastavijo kar v šopih. Tako so maratonci potem kot opičnjaki med tekom lupili banane, olupke metali po tleh, na njih pa so si potem tisti za njimi lomili gležnje. Ja, so stvari, ki jih tisti kraji ne razumejo. Kako tečejo?Tudi to je bilo zame, ki sem nova med športnimi poročevalci, si pa domišljam, da nekaj malega vem o slogu, veliko presenečenje. Tečejo namreč skrajnje različno, eni vzravnano kot metle, drugi s prsnim košem naprej, tretji naskakujejo z glavo, kot kakšni borbeni kozli, eni gledajo v daljavo, v cilj, drugi v lastna stopala (jih bodo izdala ali ne?), spet tretji se ozirajo naokoli (o, mama, u-u!), četrti klepečejo s sotekačem, enim noge opletajo kot špageti, drugi imajo bolj vojaški korak, tretji jih nekako v rahlem polkrogu vlečejo za sabo. Na cilju so eni delovali skrajno dostojanstveno, drugi kot da bi po možganski kapi pobegnili iz urgence, tretji so bili le utrujeni, veliko, res veliko pa jih je bilo zares srečnih, prav pristno srečnih. Prav ti srečni obrazi so tudi mojo že kar pregovorno skepso potisnili globoko v žep. CiljZmagovalec je bil, kot rečeno in kot pričakovano, drobni Etiopijec Haile Gebrselassie, dobitnik številnih medalj na različne razdalje. Dan poprej je za Frankurter Allgemeine Zeitung povedal, da ima v karieri le še eno veliko željo, olimpijsko zmago v maratonu. Sicer pa je Gebrselassie poslovnež in dobrotnik, svoj denar je naložil v uvoz hyundaijev, v hotel in poslovne prostore, a je zgradil tudi šolo za dva tisoč otrok. In seveda v Berlinu si je želel potolči lanski rekord, dve uri in tri minute. To mu ni uspelo, letos je tekel dve uri in šest minut. Razlog za neuspeh je pripisal vročini – 25 stopinj je bilo. Da, poraze vsi težko prenašamo. It's human. (To je človeško.)Tudi prva ženska, ki je pritekla v cilj osemnajst minut za Gebrselassijem, je bila Etiopka, Atsede Habtamu Besuye. Našo novinarko Alenko Vesenjak je kdo ve zakaj prijelo, da se je tik pred ciljem že začela raztegovati to početje je običajno namenjeno času po cilju. Kljub temu je za prvič dosegla zelo spodoben rezultat, 4 urice in 31 minutk. Tukaj moram opozoriti na še en slovenski dosežek, še posebej ker gre za Dnevnikovega odvetnika Emila Zakonjška: tri urice in 45 minutk. Dnevnikovci mu čestitamo in upamo, da nas bo tako hitro rešil tudi prepovedi pisanja o gospodu Ceraniju. In vmes?Da bi si lažje predstavljali, kaj takšen tekaški zalogaj pomeni, naj povem, kaj sem v tem času postorila jaz. S podzemno sem odšla do Judovskega muzeja – bil je zaprt! in v središču mesta ravno ujela Haileja, ki jo je prvi pricvrl mimo. Potem sem obiskala spomenik holokavstu ameriškega arhitekta Petra Eisenmana v bližini Brandenburških vrat in bunkerja, v katerem je končal Hitler. Ugotovila sem, da gre za zelo domišljeno postavitev: ko stojiš ob robu, se kamniti kvadri različnih dimenzij (2711 jih je) zdijo kot množica grobov, ko zakorakaš mednje po valovitih poteh, gredo poti vse nižje, globlje, ti grobovi vse bolj rastejo, te preraščajo, naenkrat si med kolosi, nebo se zoži, labirint postaja vse temnejši, vse bolj klavstrofobičen, brezizhoden. Podoživetje postopnega drsenja v mrak je izredno močno, čisto čutno, razmisleka, zakaj si iz globine ven skorajda tekel, si zmožen šele, ko spet prideš na rob, na svetlo. Ker pač imaš to možnost. Večina Judov je ni imela. Boljšo ilustracijo nedoumljivosti tega, kar se jim je dogajalo, bi si bilo zares težko zamisliti. Čez cesto, v parku, je še en, nekoliko manj znan spomenik nacističnim žrtvam spomenik pobitim homoseksualcem. Gre za veliko kovinsko kocko, z odprtino, v kateri je mogoče videti ponavljajoč posnetek dveh poljubljajočih se mladeničev. Pred tem spomenikom v nasprotju z nekaterimi drugimi ni potrebno policijsko varstvo, Berlin pač ni homofoben. Nasprotno, tako v osrednjem parku, Tiergartnu, kot ob bližnjih jezerih so nudistične plaže s predeli za geje. Da bi bila mera polna, prihajajo iz bližnjega živalskega vrta govorice, da se tudi severni medved Knut ne zmeni za samice, zato so ga zdaj kanili spreobrniti na »naravno pot« prosto po Ljudmili Novak: iz münchenskega živalskega vrta so mu pripeljali šarmantno medvedko Gianno, ki iz protesta gladovno stavka, neotesani oskrbniki pa so ljudstvo pomirili, da ji to ne more škodovati, ker »ima debelo rit«. Bohnasobvaruj te ateistične dežele, le kako je lahko rodila papeža! A vse to nas ne sme čuditi, smo namreč tudi v deželi, ki je rodila gibanje FKK, Frei Körper Kultur, kar ne pomeni le golih zadnjic, kot ste si morda predstavljali obiskovalci nudističnih kampov, ampak je šlo za resno gibanje, ki je nastalo konec 19. stoletja kot upor zoper domnevno pomehkuženost ljudi v času različnih dekadenc. Gibanje se je »fizične degeneracije«, ki naj bi jo povzročila industrijska doba, lotilo s trdim treningom telesa (tukaj so tudi korenine body buildinga), z vegetarijanstvom in puritanstvom vseh vrst, od moralnega do etničnega – v bistvu je šlo za desničarsko antisemitsko usmeritev, prapodlago za kasnejši nacizem. Dobra plat te slabe medalje je ohranitev nudizma, ki ima v Evropi še vedno domovinsko pravico, hudo pa vznemirja Američane: v turističnem vodniku Lonely Planet turiste prav posebej opozarjajo, da je treba biti v nemških savnah gol! Bu! Prav čudi me, da niso opozorili, da se tudi nemški otroci rodijo goli. In nenazadnje ima Berlin župana, ki je izstrelil štartni maratonski strel, in ki je pred leti izjavil: »Homoseksualec sem in dobro je tako.« (Potem se človek vrne v domač pristan in sliši, da je tudi bivši predsednik vlade zapadel blodnjam o naravi, seksu in pravu. Res smo vzhodnoevropska provinca.) No, če se vrnem k preživljanju svojega maratonskega časa: po vsej tej spomeniški kulturi sem nato v parku še kakšno urico debatirala o rečeh sveta z našim berlinskim fotografom Edom Klotzem, in ob tem pojedla klobaso – maratoncem je namenjena le krepka hrana, tako da je moja vegetarijanska narava morala klecniti pred to pogansko ponudbo! In potem sem prav počasi odšpancirala do cilja. Si predstavljate? Oni pa so ves ta čas tekli! GledalciKdo so vsi tisti ljudje, milijon ljudi, ki so spremljali in tako privrženo, tako nasmejano spodbujali maratonce? Večina so seveda domačini, četudi ni manjkalo severnjakov z rogovji na glavah, Mehičanov v pisanih trakovih in Francozov z zastavicami. Stali so skoraj ob celotni poti vzdolž proge po Berlinu, organizator pa je poskrbel tudi za šestdeset glasbenih skupin, ki so tekačem dajale ritem – največ je bilo seveda bobnarskih sekcij, a je bilo poskrbljeno tudi za milejše napeve –, enkrat je začuda zacvilila tudi Edith Piaf. Mene je navdušila bobnarska sekcija, ki so jo sestavljale upokojenke, začetnice. Kdo bi si mislil, da imajo lahko še vedno tako klen udarec. Za izredno prikupno navijaško koreografijo so poskrbeli tudi gejevski navijači, tako imenovani »švuliji« v stilsko dovršeni opravi, oblečeni le v kratke hlačke in močno naoljeni. Nedvomno so marsikomu pognali kri po žilah. V soseskah z zasebnimi hišami so si nekateri to jutro postavili mizice na vrt, v pižamah zajtrkovali in opazovali vse te tekajoče posebneže, ki si nedeljska jutra takole predstavljajo.Gledalci so k progi prihajali peš, z avtobusi ali s kolesi; teh je v Berlinu toliko kot v Pekingu. Avtomobilov na ta lepi dan, ko je bil promet zaradi teka zaprt in ko gre veliko meščanov iz mesta, praktično ni bilo videti. Tudi sicer je Berlin med velikimi mesti na prvem mestu po številu ljudi, ki se vozijo z javnim prometom, kolesi ali pa gredo peš, in ima najmanj avtomobilov na prebivalca. Kaj naj rečem, pametni ljudje, očitno so ugotovili, da imeti mercedesa ne pomeni, tako kot pri nas, da ne znaš več hoditi. Zrak je zato čist, ljudje pa množično posedajo po gostinskih vrtovih, neštetih parkih in otroških igriščih. V hudem nasprotju s pregovorno izvrstno nemško organiziranostjo in natančnostjo pa je ravno minuli teden izbruhnil hud škandal, ko se je pokazalo, da so primestne železnice, t.i. S-Bahn, v tako slabem stanju, da je bilo treba dve tretjini pogona ustaviti za vsaj dva tedna. Ustavitev je prve dni povzročila pravcati kaos, Berlinčani so besni, da je joj, zveze potrošnikov zahtevajo odškodnino in se ne zadovoljijo z uradno ponudbo, da se bodo decembra imetniki mesečnih vozovnic lahko vozili zastonj. Njihova zahteva je: mestni prevoz mora biti zastonj. (Medtem naš župan Janković ukinja gotovinsko plačilo in s tem ljudem onemogoča uporabo javnega prevoza!)VolitveMaraton je letos potekal v predvolilnem času, kar so dokazovali številni plakati in slogani, od tistih, ki so pozivali k manj davkom, do onih, ki so prepričani, da je izobrazba temeljna človekova pravica; levičarji so celo duhovito narisali Lenina in zraven pristavili njegov citat: »Zaupanje je dobro – nadzor je boljši!« Kdo naj bi danes zaupal in kdo nadziral, seveda ni več isto kot v izvirniku. Veliko soočenje sedanje in po javnomnenjskih raziskavah tudi bodoče kanclerke Angele Merkel s svojim protikandidatom, Frankom-Walterjem Steinmeierjem, ni prineslo nikakršnega bistvenega rezultata, saj je slednji trenutno podpredsednik v njeni vladi, zato velikih razlik ni bilo. Manjše stranke se predvsem besno upirajo možnosti, da bi Nemčija že spet dobila veliko koalicijo, a vse kaže, da se bo zgodilo prav to. Na dan pred maratonom pa je javnost vznemirilo oznanilo bonnske ekstremistične islamske organizacije Bekkay Harrach, da bo, če na volitvah znova zmagajo konservativci, ki so v Afganistan poslali nemške vojake, Nemčija žrtev terorističnih napadov. Nemška navzočnost v Afganistanu tudi sicer močno buri duhove, saj je po Iraku dejansko pretrgala večdesetletno tradicijo popolne nemške vojaške odsotnosti zunaj svojih meja, sproža pa seveda tudi vprašanja financiranja in koristnosti te udeležbe. Nemci grožnje sicer jemljejo resno, a preplaha ni, zagnali so ga predvsem Američani, ki so svojim državljanom odsvetovali pot v Nemčijo. KonecNemška organizacija maratona je bila izredno dobra, kot zmeraj, proga je bila pravcati turistični ogled zelenega Berlina, na voljo je bilo vse, kar tekači potrebujejo, tudi maserji. Že naslednji dan so bili rezultati objavljeni v posebnem časopisu, in tako so si zadovoljni vsi, tekači, gledalci, organizatorji, hotelirji in prevozniki. V mesto, ki tudi sicer živi predvsem od storitvenih dejavnosti in mu je kriza zato letos povzročila le za 0,1 odstotka manjši BDP, kar je v primerjavi z nemškim povprečjem zanemarljivo malo, je zaradi maratona pridrlo vsaj sto tisoč ljudi in mnogi so gotovo ostali več kot le dan. Maratoncem pa poleg spominov ostajajo tudi videoposnetki njihovega teka, ki so ga za vsakega posameznega tekača ujele kamere ob progi. Program za dolge zimske večere s prijatelji maratonci torej že imajo, pomladi se začne znova. rijatelj Esam, Maročan, mi je pripovedoval, da je moral, preden so ga sprejeli na tečaj za gorskega vodnika, preteči maraton, in to s spodobnim rezultatom; na ta način so preverjali njegovo vzdržljivost v izrednih razmerah. Temu slokemu Berberu z Visokega Atlasa to ni bil problem, a meni se je to merilo vseeno zdelo nekoliko pretirano. Ko je nato v razbeljeni puščavi, ki smo jo prečkali, nekomu postalo slabo, sem ga nenadoma zagledala, kako v svoji tuareško modri opravi teče čez sipine, po pomoč k drugi skupini. Videti je bil breztežen, drsel je po pesku, izginjal je za oranžno obarvanimi sipinami in se znova pokazal, potem povsem izginil, nato pa smo ga, puščavskega princa, spet ugledali, kako se vrača, nič upehan, celo nasmejan.