konu pristojni za urejanje radiodifuzije. To je tako, kot da bi na nogometni tekmi sodili trije glavni sodniki, ki bi se ob vsakem prekršku kregali v nedogled. Omenjeno je tudi, naj bi se zaradi digitalizacije v prihodnje pristojnosti sveta za radiodifuzijo zmanjšale, njegovo sedanjo vlogo pa naj bi prevzel svet za medije. Bo omenjeni organ pokrival tudi tiskane medije? Po zakonu o digitalni radiodifuziji so kljub našemu ostremu ugovarjanju in nasprotovanju takšni rešitvi naše pristojnosti res zelo zmanjšane, Predlagali smo enoten organ medijske regulacije za elektronske in tiskane medije. Tako bi se na enem mestu zbrali vsi tisti, ki imajo bistveno vlogo pri regulaciji medijskega prostora. Na ta način bi se ne samo pospešilo, temveč tudi uredilo sedanje stanje pri dodeljevanju frekvenc, pri onemogočanju nepreglednega lastništva, pri neuresničevanju programske zasnove in sheme, za katero je pridobljena frekvenca ipd. Svet za medije, kako smo ga imenovali, bi moral biti neodvisno in strokovno telo, ki bi ga imenoval državni zbor. Vzorec teh dobrih praks najdemo v gospodarstvu. Večina delniških družb namreč danes prehaja na enotirno upravo, ker je ta učinkovitejša. Če iztiri, vsaj vemo, kdo je kriv. Enako bi bilo pri svetu za medije. V dokumentu je omenjena tudi problematika lastništva. Nekdaj ste bili član nadzornega sveta Dela, ki je tako rekoč v celoti v lasti Pivovarne Laško, slednja pa ima velik vpliv tudi na Večer. Je torej mogoče pričakovati ukrepe glede nepreglednega lastništva? Najbrž so me zamenjali zato, ker ne pijem piva. Toliko za hec. V resnici pa gre pri nastanku nepreglednega lastništva in medijskih monopolov ali oligopolov pri nas za stranski nezaželeni učinek procesa koncentracije kapitala, ki je zakonitost v razvoju vsakega kapitalističnega gospodarstva. To je zgodba, v kateri večje ribe pojejo manjše. Na koncu dobimo močne gospodarske subjekte kot zmagovalce v neusmiljenem konkurenčnem boju na trgu. Vse to spremlja bolj ali manj odprto nasprotovanje in slabo prikrita jeza na strani poražencev. Lahko jo psihološko razumemo, vendar pa jo z vidika ekonomske racionalnosti ne moremo opravičevati. Seveda, v razvitih zahodnih družbah obstajajo jasna in stroga pravila igre. Nobenega dobrega razloga ni, da bi bilo v medijskem prostoru drugače. Poglejmo. Po eni strani morajo imeti izdajatelji medijev zadostno kapitalsko ustreznost, ki zagotavlja kadre, tehniko, znanje in razvoj, brez katerih uresničitev lastne programske produkcije ni mogoča. Medij brez lastne produkcije na daljši rok ne more preživeti. Evropska unija podpira razvoj močne avdiovizualne industrije, ki bo uspešen tekmec v svetovnem merilu. stvo, da se je prodaja zviševala, kar bi vsakega pravega lastnika spravilo v dobro voljo. A ne v Magovem primeru, ko je bil sprožen preteč alarm: zmagovalno ekipo so čez noč zamenjali z drugim timom, katerega produkt je začel izgubljati verodostojnost in bralce. Ko pa izgubiš verodostojnost, si izgubil vse. Saj se mediji prodajajo in živijo samo od verodostojnosti. Žongliranje z njo je vedno kontraproduktivno. Zato je čudno, zakaj je podjetniško naravnani lastnik lahko to dopustil. Kaj pa odvisnost medijev od velikih oglaševalcev? To je problem majhnosti našega trga in bo to tudi v prihodnosti. Močni oglaševalci bodo vedno imeli vpliv. Ko sem svoj čas vodil poslovanje enega od radiev z večdesetletno tradicijo, mi je hitro postalo jasno, kako nevarno je biti odvisen samo od enega vira prihodkov. Moja temeljna strategija je bila razpršitev virov. Ko smo financiranje radia postavili vsaj na tri ključne stebre, je postalo nemogoče, da bi bil njegov program odvisen od enega velikega oglaševalca. Če lahko nekaj utemeljeno trdim na podlagi svojih