je odprla novo smer, ki ima kljub večdesetletni tradiciji še danes sloves šneuradne’, zunajinstitucionalne in v marsičem kontroverzne alternative. Tradicionalna klasična filologija, ki institucionalno in siceršnjo legitimacijo črpa iz fascinacije nad velikimi klasičnimi besedili, je bila do antropoloških in socioloških pristopov od nekdaj sumničava, saj se je zdelo, da ti s svojim hladnim analitičnim instrumentarijem odpirajo motečo razpoko v neproblematični čustveni in vrednostni indentifikaciji z antično duhovno kulturo. Omenjena oblika identifikacije ima dolgo tradicijo in se razpenja od zgodnjega humanizma in renesanse prek Winckelmanna do meščanskega (neo)humanizma 19. in zgodnjega 20. stoletja. Dva navedka, ki bosta pri marsikaterem klasičnem filologu še danes zbudila tiho, zarotniško odobravanje: »Ne razumem jezikov, iz katerih so vzete trenutno popularne besede totem in tabu, mana in orenda, pa tudi sicer se mi zdi prava pot, da se držim Grkov in o grškem razmišljam po grško«;5 in drugi: »Upira se mi, da bi povezoval eno najplemenitejših udejanjenj starogrške civilizacije (tj. atiško tragedijo) s plesi eksotičnih divjakov.«6 Filolog na komparativne pristope gleda