Smrt nekdanjega predsednika me je prizadela čisto na osebni ravni, saj je bil mojih let. Čeprav dobro poznam latinsko modrost »De mortuis nil nisi bene«, pa me je prizadela tudi nenadna pokončna drža vseh tistih, ki so ga še pred meseci besedno omalovaževali, a nenadoma našli zanj le lepe besede časti, hvale in zahvale. Gotovo ne poznajo nadaljevanja pregovora: »De vivis nil nisi verum« - o živih nič neresničnega. Skrbno hranim dve pismi, ki mi jih je v letih 2006 in 2007 osebno pisal takratni predsednik dr. Janez Drnovšek, obakrat v pozdrav vsem mladim, ki so s svojimi predstavami sodelovali na tradicionalnem frankofonskem dnevu v Celju in mi iskreno čestital za organizacijo srečanja. «Francoščina sodi med žive in po celem svetu množično govorjene jezike, zato nam njeno poznavanje omogoča neposredno povezavo in razumevanje z mnogimi narodi iz številnih držav, tudi v naši širši domovini, Evropski uniji. Za uspešno poklicno pot jezikovno znanje ni več privilegij, je nuja za prav vsakogar. Znanje tujih jezikov je veliko bogastvo …«, je med drugim zapisal zagotovo največji poliglot med slovenskimi in svetovnimi politiki.