Dragi kolegi, ne pišem vam zato, ker morebiti dvomite v mojo strokovnost. Nasprotno, kot lahko preberete uvodoma, hočem biti prva, ki se v dialogu z vami učim spreminjati in popravljati nekatera svoja stališča. Pišem vam zato, ker me skrbi, kako prefinjeno se je tudi med nas vse, torej v polje umetnosti naselila najbolj kruta oblika potrošniško-kapitalističnega boja za preživetje, ki kot najvišjo vrednoto stavi okrutni egoizem in avtocentrizem po »imeti več« (večji vpliv, več privilegijev, več denarja). Kritična misel, ki bi jo morala gojiti umetnost, se je tako zaobrnila v samokritiko. Edini poraženec v tem spopadu pa ne bo vaš literarni nasprotnik, temveč knjiga sama ter umetnost v celoti. In edini zmagovalec ne boste vi kot napadalec, ki je s svojo ostjo uspel zavzeti čimvečji imperij moči, ampak kapital, katerega edini interes je, da relativizira, posmehljivo poniža in pokaže ničvrednost slehernega duhovnega početja, ki bi lahko s svojo kritičnostjo začel spodkopavati njegove temelje.