Mateja priznava, da je nenasitna v željah in dejavnostih, je torej hiperaktivna, zato ni čudno, da ji kolegica pravi »fedrca«. Na pogovor je prihitela s fakultete, kjer v zadnjem letniku študija pri predmetih trženje in oglaševanje izvajajo tržno raziskavo in nato zastavijo oglaševalsko kampanjo za resničnega naročnika. O tem govori z navdušenjem in kdo bi si mislil, da jo je sedanji študij na začetku spravljal v obup. Matejina težava je namreč v tem, da jo zanima preveč stvari. Še zadnji dan pred oddajo prijavnice za fakulteto je prelistavala katalog z razpisanimi študiji. »A bi bila mikrobiolog? Sem malo prebrala o študiju in… no ja, saj bi kar bila!« V prvem letniku komunikologije se je nekako »izgubila« in tistega junija oddirjala na sprejemne izpite na igralsko akademijo. »Igralstvo me je zagrabilo že v srednji šoli in AGRFT je še vedno moja neizpolnjena želja. Žal mi je, da nisem imela malo več poguma za vztrajanje in ponovno poskušanje.« Takrat se je na avdiciji med približno 130 kandidati prebila med 15 najboljših, med njimi jih nato izberejo deset. Misli, da ji zloglasne komisije ni uspelo prepričati s svojim samomorom. »Morala bi stopiti izza zavese in se vreči z nebotičnika v prepad. Joj, karkoli drugega, samo samomora ne! Ko je potekal drugi krog avdicij, sem bila namreč tako srečna, s fantom sva se pobotala, bila sva na taborjenju v Ribnem in je bilo noro vzdušje vsak večer ogenj in kitara bila sem dobesedno v nebesih, kar prekipevala sem! In potem mi na avdiciji rečejo, naj zaigram samomor! V tistem trenutku nisem zmogla, nisem bila dovolj prepričljiva.« V prvem delu pa je žirijo očarala s plesom umirajočega laboda in s telefonskim pogovorom z Luno.