»Za menoj je triindvajset let natakarskega dela, brez njega ne znam in ne morem živeti,« je povedal. Le zakaj naj bi, sem ga vprašala, in Miro pa je začel pripovedovati svojo zgodbo. »Dve leti sem delal v svoji kavarnici v Kranju, vesel sem bil, da gre dobro.« Toda Miro je priden in podjeten, dela ga ni strah, pa je v Kranju, kjer je vsako leto tudi prireditev Teden mladih, vzel v najem devet točilnih mest in zaposlil štirideset študentov. Na zadnji večer Tedna mladih je končal delo in velik izkupiček (»Tisti večer je bilo več kot tri milijone tolarjev inkasa!«) odnesel v kavarno. Ura je bila zgodnja, natakarica je odšla domov, Miro pa je ob zadnjem gostu zapiral tudi blagajno v kavarni. »V tistem so prišli fantje in tri dekleta.« In so ga, na kratko povedano, pretepli in oropali. Kriminalisti so dokaj hitro dobili vseh sedem brezposelnih oseb, ki so ga oropale, denar pa je bil izgubljen, čeprav so se na sodišču stvari postavile na mesto in bi mu storilci, ki so raztepeni po različnih krajih tudi nekdanje Jugoslavije, morali vrniti denar. »Pa sem vse skupaj opustil, kljub temu da od odvetnika še vedno dobivam obvestila – zato ker imam dva otroka in si želim živeti mirno!« S tem je povedano veliko, več Miro, ki si želi le svoj mir, noče razlagati.