V obnovljenem nasadu na Kosjaku, ki ga bo obdeloval Matej, so terase spremenili v vertikalo in posadili skupaj 25 tisoč trt, največ renskega rizlinga in sauvignona, pa še moder, beli in sivi pinot ter rumeni muškat. Najdražja so bila zemeljska dela, že čiščenje prejšnjega nasada jih je stalo več kot milijon tolarjev. Vrednost naložbe po hektarju je bila ocenjena na 6,5 milijona tolarjev, od države pa jeseni pričakujejo okrog deset milijonov tolarjev nepovratnih sredstev, približno toliko so jih prejeli tudi za prvo obnovo pred štirimi leti. »Obnove v Halozah so zaradi strmine bistveno dražje in če upoštevamo, da je treba veliko ročnega dela, preden vinograd rodi, si tudi ob najnižji vrednosti obnove 2 milijona tolarjev takšnega zalogaja ne more privoščiti nobeno podjetje, ki prodaja po zdajšnjih nizkih cenah vina. Haloški vinogradi, skupaj s tistimi na obrobju jih je 2.100 hektarjev, opazno pešajo. Zasebniki so letno povprečno v Halozah obnovili do 60 hektarjev vinogradov, najemniki okrog 400 hektarjev goric ptujskega kombinata pa v sedmih letih niti hektarja. Vinograde sicer zelo lepo obdelujejo, celo preveč intenzivno, toda ko bodo izčrpani, se bodo od vinogradništva najbrž poslovili. Letos obnavlja prvi najemnik šest hektarjev površin, vinogradništvo pa se vrti v začaranem krogu. Zaradi nizke cene vina morajo za enak izkupiček pridelati več grozdja, kar pomeni slabšo kakovost. S slabšo kakovostjo pa ni mogoč prodor na trg in krog je sklenjen,« ugotavlja Roman Štabuc in dodaja, da je »pridelava lahko ekonomična sicer tudi na terasah pri 2.500 trtah na hektarju, toda le če je buteljka prodana po osem ali več mark, takšne cene pa dosegajo le redki slovenski vinarji.«