pojavila dotlej neznana skupina Who in se s hitom I Can’t Explain prebila na prva mesta britanskih lestvic. Na sceni je postajal čedalje odmevnejši »inteligentni rock« Boba Dylana, katerega album Bringing It All Back Home je navdušil pisce besedil po vsem svetu in dodobra zaznamoval tok rocka. To je bil čas, ko so mladi šli na ulice ter protestirali proti vojni v Vietnamu. Hkrati jih je čedalje več eksperimentiralo z drogami in se preimenovalo v otroke cvetja. Med angleškimi vrstniki vedno zadržanega Freddieja Bulsaro je navduševal Jimi Hendrix. Ikona britanskega udergrounda ga ni le navduševala, s temnopoltim pevcem, po katerega žilah se je pretakala tudi irokeška kri in katerega življenjski slog je bil vsaj tako divji kot njegova frizura, se je odraščajoči Freddie identificiral. Zanj je bil Hendrix sinonim za vse, kar je vznemirljivo, kar je nevarno. Za vse, za kar se je v Veliki Britaniji sinu kolonialnih priseljencev izplačalo biti mlad. »Jimija ne more nadomestiti nihče,« je izjavil kasneje, »bil je samo eden. Čarovnijo imaš v sebi ali pa je nimaš.« Poleg Hendrixa je bila njegov najstniški idol igralka in pevka Liza Minelli. V nasprotju z njegovimi razvpitimi zabavami v obdobju Queen, Freddie na kolidžu ni imel veliko družbe. Z dekleti se ni družil, s fanti le malo. »Freddie v letniku nikdar ni izstopal,« je kasneje povedala ena od njegovih sošolk. »Ves čas je bil tiho, nikdar ni opozoril nase ali storil kaj izjemnega.«